Pakistan. Nasilje nad kristjani se ponavlja in ostaja nekaznovano
Deborah Castellano Lubov
V nedeljo, 20. avgusta, je v vseh katoliških skupnostih v Pakistanu potekal poseben dan molitve. Pakistanska škofovska konferenca ga je razglasila po tem, ko je 16. avgusta v mestu Jaranwala v pakistanski provinci Pandžab prišlo do napadov na cerkve in krščanske domove zaradi domnevne blasfemije. Dva kristjana, obtožena žalitve Korana, sta bila aretirana. Aretiranih je bilo tudi več kot 100 muslimanov, ki so sodelovali v napadu in ropanju. Proti islamskemu duhovniku verniku, ki je proteste spodbujal prek zvočnika v mošeji, je bila uvedena preiskava. Kristjani v pakistanskem mestu Karači so tudi organizirali pohod z baklami, da bi obsodili napade. Krščanska skupnost je globoko pretresena, zelo trpi, vendar ostaja miroljubna skupnost, je za Radio Vatikan povedal predsednik Pakistanske škofovske konference monsinjor Joseph Arshad, nadškof Islamabada-Rawalpindija.
Škof Joseph Arshad, zakaj je ta dan molitve za Pakistan tako pomemben?
Ta molitveni dan smo razglasili zato, ker moramo moliti za Pakistan. Moliti moramo za to, kar se dogaja v naši družbi. Moliti moramo za žrtve, za tiste, ki so morali zapustiti svoje domove in so zdaj v stiski, bolečini in trpljenju.
Kakšne so razmere zdaj? Kako se ljudje počutijo?
Pred dnevi sem obiskal kraj, kjer se je vse to zgodilo. Šel sem tja. Ljudje trpijo. Čuti se bolečina ljudi, ki so odšli. Njihove hiše so bile izropane. Enaindvajset cerkva je bilo požganih. Katoliške in protestantske župnije so bile požgane. Sveta pisma so bila zažgana. Križi so bili zažgani. To je zelo boleče videti. Seveda bo za ljudi, ki so izgubili domove, trajalo nekaj časa, da si bodo opomogli od te travme. Trenutno so nekateri odšli k svojim sorodnikom. Nekateri so prisiljeni živeti na prostem, zato se Cerkev po svojih močeh trudi, da bi tem ljudem pomagala.
Kaj je treba storiti? Ali je treba ponovno ovrednotiti zakone o blasfemiji ali pa je treba preprečiti ljudem, da bi vzeli pravico v svoje roke?
Obsojamo zlorabo zakona. Želimo, da nihče ne zlorablja tega zakona. Težava v Pakistanu je, da si ljudje sami jemljejo pravico. V tem primeru se je zgodilo, da so ljudje, množica, vzeli pravico v svoje roke.
Kaj bi lahko storili za preprečevanje zlorabe zakona?
Potrebno je dobro izobraževanje. Potrebna je večja ozaveščenost ljudi. Spodbujati je treba spoštovanje vere drugih. Ti ukrepi lahko pripomorejo k izboljšanju družbe. In seveda mora vlada uporabiti stroge kazni, da bi ljudi, ki so zagrešili ta dejanja, privedla pred roko pravice. V nasprotnem primeru, kot v vseh primerih v Pakistanu v preteklosti, so množice napadle, a pravici ni bilo zadoščeno. Zato se je to ponovilo. Če bi bil v preteklosti takšen primer, bi se temu lahko izognili. Morda bi lahko policija ali uprava včasih prevzela nadzor nad razmerami. To bi moralo biti bistvo. Treba je vzpostaviti pravo pravičnost, da se tovrstni incidenti v prihodnosti ne bi več dogajali.
Ta novica je obkrožila svet. Ali je s strani muslimanov bila izražena solidarnost?
Muslimani prihajajo k nam in nam izrekajo sožalje. Tudi predsednik vlade je napovedal, da bo strogo ukrepal in te ljudi privedel pred sodišče, in tega se zaveda tudi guverner Pandžaba. Toda trenutno se vsi ukvarjajo z obvladovanjem razmer in pomočjo tem ljudem.
Papež Frančišek je ustanovil novo komisijo, posvečeno novim mučencem. Ena od oseb, ki mi pride na misel, je Bati. Rada bi vas vprašala, kako ste sredi teh težav pričevali o svoji krščanski veri v Pakistanu in kako kristjani danes pričujete v vaši državi?
Kristjani v Pakistanu smo vedno bili miroljubno ljudstvo. Šabaz Bati je bil tu minister in človek, ki se je vedno zavzemal za pravice ljudi. Zato se ga ljudje še vedno spominjajo in ga imajo za junaka, saj je pri vladi vztrajal tudi pri uvedbi petodstotne kvote za manjšine v vseh vladnih službah. V Pakistanu imamo lahko od te kvote koristi. Za vse to je zaslužen Šabaz Bati.
V vsakdanji realnosti pa so kristjani v Pakistanu izpostavljeni številnim primerom diskriminacije ...
Veliko jih je. Mislim, da je kultura, miselnost takšna, da so diskriminirani tudi drugi ljudje. Mi kot verska manjšina smo diskriminirani. Toda bogati diskriminirajo revne, močni diskriminirajo šibke. Takšne so razmere v naši družbi. Zato postanemo lahka tarča tovrstne diskriminacije in miselnosti.
Bi radi še kaj dodali?
Rad bi povedal, da moramo moliti za kristjane v Pakistanu. In seveda bi bilo treba v tem primeru poskrbeti za pravico, saj vsakič, ko se zgodijo takšni dogodki, ni nobenega primera kaznovanja teh ljudi, in zato se te stvari ponavljajo. Toda zdaj so predsednik vlade, poveljnik vojske in guverner dejali, da jih bodo strogo kaznovali in vse privedli pred sodišče v Pakistanu.
