Jezuit Ilgit novi pomožni škof v Anatoliji: biti most med Cerkvijo in Turčijo

Antonella Palermo – Vatikan

Ilgit je po nunciju Juliu Muratu prvi škof turškega rodu in bo deloval v Iskenderunu skupaj z msgr. Bizzetijem. Leta 1990, ko je imel 18 let, je prvič zapustil svoj rojstni kraj Mersin in odšel na študij v Ankaro, da bi postal uradnik ali akademik. Njegov oče, ki je bil ribič, mama, ki je bila gospodinja, in mlajša sestra, so ga pospremili s solzami v očeh in njegove sanje so postale tudi njihove. Avtobus se je najprej ustavil v Tarzu, kjer je živel sveti Pavel, o katerem pa Antuan tedaj še ni vedel ničesar. Kot lahko preberemo na spletni strani Prijateljev Bližnjega vzhoda, je Gospod v njegovo življenje vstopil v Istanbulu, kjer je opravljal prakso kot elektromehanik. Najprej v cerkvi sv. Antona, nato pa v Emiliji med brati kapucini in v Bologni na duhovnih vajah pri jezuitih.

Antuan Ilgit je star 51 let in je leta 1994 v Turčiji končal študijski program javne uprave. Svojo redovniško formacijo je začel pri bratih kapucinih, nato pa je leta 2005 vstopil v noviciat Družbe Jezusove (v italijansko provinco). Najprej je študiral v Rimu (Univerza Gregoriana, Akademija Alfonsiana, Lateranska Univerza) in bil posvečen v duhovnika leta 2010. V Bostonu v Združenih državah Amerike je doktoriral iz moralne teologije.

Pater Ilgit, ki je pri Turški škofovski konferenci odgovoren za mladinsko pastoralo in za pastoralo poklicanosti, se je s skupino mladih iz Turčije udeležil nedavnega SDM v Lizboni, kjer jih je v zasebno avdienco sprejel tudi papež Frančišek. Škofovsko posvečenje bo prejel 25. novembra 2023 v istanbulski katedrali.

Na začetku intervjuja je odgovoril na vprašanje, kako je sprejel imenovanje za škofa in kaj rad ponavlja mladim: »Opravljal sem svoje letne duhovne vaje na Malti, v jezuitski skupnosti, in sem prejel novico. Zahvaljujem se svetemu očetu za njegovo zaupanje. Kot sem že dejal ob drugi priložnosti, njegovo zaupanje ne pomeni samo zaupanja vame, ampak dejansko v mlade v Turčiji. Pogosto jim ponavljam, da ne smejo nikoli postavljati meja Božji previdnosti. Zlasti po potresu se naši mladi pogosto ustavijo ob prvi težavi, na katero naletijo. Ob pogledu na ruševine večkrat tako vidijo tudi svoje življenje. Pravim jim, da so oni živi kamni, s katerimi bomo lahko ponovno zgradili Cerkev.«

V nadaljevanju je novo imenovani pomožni škof spregovoril o srečanjih, ki so posebej zaznamovala njegovo pot vere: »Moja pot v Družbi Jezusovi se je začela zahvaljujoč dvema jezuitoma, ki sem ju spoznal v času študija v Ankari. Ko sem videl njuno usposobljenost, pa tudi njuno preprostost in ponižnost, sem tudi sam želel svoje življenje posvetiti v Družbi Jezusovi in služiti ljudem. Pomenljivo je bilo srečanje z msgr. Bizettijem, ki je svoboden in osvobajajoč človek. Spremenilo je moje življenje, tako da sem bil vedno bolj prepričan glede poti, po kateri sem hodil s pogledom, uprtim v Gospoda. Kasneje sem bil prav tako deležen daru, da sem se večkrat srečal s svetim očetom, med drugim tudi takrat, ko sem bil tolmač na srečanju med njim in predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom. To srečanje je bilo tisto, kar želim biti zdaj kot pomožni škof: most med mojo državo in Cerkvijo.«

Beseda je nato tekla o odnosih z državo ter o situaciji v Turčiji po uničujočem potresu februarja letos: »Več let sem živel v Italiji, pred dvema letoma sem zaključil s poučevanjem na Teološki fakulteti v Neaplju in se vrnil v Turčijo. V zadnjih dveh letih sem vedno videl sprejemanje in odprtost s strani vlade in oblasti. Kadarkoli smo kaj potrebovali, so nam vedno prišli naproti. V želji po sodelovanju vidim veliko upanja. Potrebno je samo gojiti to željo, da bi mogli živeti vedro in v miru. S tega vidika smo ob potresu izkusili, da lahko sodelujemo in si medsebojno pomagamo.
Katedrala je bila v potresu zelo poškodovana, tako da jo moramo obnoviti. Poskrbeli smo za načrte, po mojem posvečenju pa bomo začeli z deli. Prek Karitas Anatolija pomagamo beguncem najti bivališče in delo, da bi lahko ostali tukaj. Področje Iskenderuna, Antiohije in Tarza je namreč pomembno za krščanstvo in sedaj, ko se je čreda nekoliko razširila v Turčiji, skupaj s škofom želimo, da bi ostali v krajih, od koder prihajajo. Ljudem je potrebno zagotoviti dostojno bivališče, mladim pa šolanje.«

Antuan Ilgit se je v življenju večkrat selil, tokrat se v Turčijo vrača kot škof. Na vprašanje, kako bo ta njegova izkušnja vplivala na bližino migrantom danes, je odgovoril: »Življenje je nenehno potovanje in tudi moje življenje je bilo prav takšno. Kot pravi sveti Ignacij, je življenje romanje in tako bo vedno do zadnjega trenutka. Moje potovanje se nadaljuje z nekaterimi zelo zanimivimi in lepimi etapami. Pravim, da je Gospod zelo ustvarjalen. Radoveden sem, kako se bo končalo in na koliko presenečenj bom še naletel. Še naprej želim živeti svoje življenje kot potovanje v zaupanju, da nas Gospod nikoli ne zapusti. Želim spremljati mlade begunce, da bi v situacijah, ki jih doživljajo, lahko videli Božje obličje. Resnično sem prepričan, da bomo lahko vsi skupaj, Turki, neofiti, avtohtoni kristjani, mladi ter begunci ponovno vstali in obnovili našo Cerkev in svoja življenja.«

Ilgit je zatem spregovoril o svojem novem poslanstvu ter o besedi »pomožni«: »V slovarju sem pogledal, kakšen je njen pomen. Pomeni biti poleg, pomagati. Pomagal bom msgr. Bizzetiju, ki je moj duhovni spremljevalec, z njim sem razločeval glede vstopa v Družbo Jezusovo. Gospod mi je skupaj z njim odpiral obzorja, ki si jih nisva nikoli predstavljala. V veselje in čast mi je, da bom prek njega pomagal vikariatu v Anatoliji in tudi celotni Cerkvi v Turčiji, saj sem bil v zadnjih dveh letih edini turški duhovnik v Turčiji. Bistveno je služenje ljudem, posebej v pastirski službi. Vsi, ki so prišli v Turčijo, so delovali v tem duhu. Rad se spominjam tega, kar mi je pred mnogimi leti napisal msgr. Padovese, ki je vedno želel, da bi se vrnil sem. Tako je dejal: "Zdaj je čas, da se vrneš v Turčijo in ponovno podariš vse, kar si prejel: ljubezen, mir, tolažbo, upanje." To bi rad storil. Da bi za svoje rojake delal za mir, dajal upanje in delal z ljubeznijo.«

Na vprašanje, kakšen bo njegov prispevek na področju medverskega dialoga, pa je novi pomožni škof v Anatoliji odgovoril: »Doktoriral sem zato, da bi delal predvsem na področju bioetike, na področju medverskega dialoga. Vedno sem trdil, da imamo veliko skupnega, zlasti glede varovanja življenja od rojstva do smrti. Pri svojem poučevanju sem vedno poudarjal ta vidik. Izkušnja tragedije ob potresu je ta vidik potrdila. Videl sem, da smo se v tragediji, ki nas je združila v življenju in smrti, resnično lahko povezali in sodelovali tako z našimi muslimanskimi kot tudi s pravoslavnimi brati in sestrami. Medverski dialog razumevam na ta način, v življenju. Tudi na akademski ravni lahko še naprej razpravljamo o različnih temah, vendar imamo veliko priložnosti, da ostanemo enotni.«