V pripravi na 42. apostolsko potovanje: Cerkev na Portugalskem
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Prva stoletja
Prva evangelizacija ozemlja današnje Portugalske sega v čas rimske oblasti. Krščanstvo se je utrdilo v 5. stoletju s prihodom Vizigotov in Svebov, germanskih ljudstev, ki sta bili že pokristjanjeni. Osrednjo vlogo pri evangelizaciji celotnega Iberskega polotoka je imelo mesto Bracara Augusta (današnja Braga), ki je skupaj s Santiagom de Compostela v Španiji postalo pomembno središče krščanstva.
Prvi znani portugalski škof je bil Paternus, ki je živel v 4. stoletju, čeprav nekateri menijo, da je bil sveti Ovidij iz 2. stoletja. Eden izmed škofov je bil tudi sveti Martin iz Brage, ki je spreobrnil Svebe iz arijanizma v katoliško vero. V 6. stoletju sta v Bragi potekala dva koncila.
Ozemlje, ki so ga v 8. stoletju skupaj s celotnim Iberskim polotokom napadli Arabci, je bilo postopoma ponovno osvojeno, najprej na severu, kjer je bila v 9. stoletju ustanovljena prva portugalska grofija, od tam pa se je začelo ponovno osvajanje juga, ki je ostal pretežno krščanski. Vloga, ki jo je imela Cerkev v rekonkvisti, in tesno povezovanje vere z nastajajočo portugalsko narodno identiteto, sta Cerkvi zagotovila velik ugled. Med širjenjem portugalskega kolonialnega imperija je v kolonizirane dežele poslala številne misijonarje.
18. stoletje
18. stoletje pa je bilo tudi na Portugalskem zaznamovano z naraščajočim antiklerikalizmom. Ključna osebnost v tem času je bil markiz Pombal, predsednik vlade kralja Jožefa I. med letoma 1755 in 1777. Pod njegovo vladavino so bile izvedene številne reforme za posodobitev države in povečanje absolutizma vladarja. Med njimi je bila tudi reforma izobraževalnega sistema, ki ni bil več pod Cerkvenim nadzorom. Poleg tega je Pombal s celotnega portugalskega ozemlja leta 1759 izgnal jezuite. Čeprav je bilo veliko Pombalovih reform pozneje odpravljenih, je bil antiklerikalizem še naprej na prikrit način prisoten v portugalski družbi. Do novega protiklerikalnega izbruha je prišlo med revolucionarnimi vstajami leta 1821, ko je bila odpravljena inkvizicija, redovne skupnosti prepovedane, cerkveno premoženje pa zaplenjeno.
Marijina prikazovanja v nemirnih časih
Odnosi med Cerkvijo in državo so se izboljšali v drugi polovici 19. stoletja, vendar so se po ustanovitvi republike leta 1910, ko je prišlo do novega protiklerikalnega vala, spet poslabšali. V to nemirno obdobje segajo prikazovanja Fatimske Marije trem pastirčkom, Luciji dos Santos ter Frančišku in Jacinti Marto v kraju Cova da Iria, kjer danes stoji znano marijansko svetišče zavetnice Portugalske.
Odnosi med Cerkvijo in državo
Vzpon diktatorja Antonia de Oliveira Salazarja (1889-1970), ustanovitelja avtoritarnega korporativnega portugalskega režima Estado Novo (Nova država), ki je državi vladal med letoma 1932 in 1974, je pomenil nov radikalen preobrat v odnosih med državo in Cerkvijo. Konkordat, ki je bil podpisan leta 1940, je katoliški Cerkvi priznal poseben status in razveljavil protiklerikalne ukrepe prve republike. Prav tako je ponovno dobila nadzor nad izobraževanjem, priznana ji je bila pravna osebnost in s tem pravica do lastnine ter zaupana verska oskrba v vojski in bolnišnicah. Sporazum je odpravil tudi ločitev.
Po vzpostavitvi demokracije, ki je sledila »revoluciji nageljnov«, je bil konkordat spremenjen leta 1975 in 1984, leta 2004 pa ga je nadomestil novi, v katerem je zapisano načelo »sodelovanja« med Cerkvijo in državo. Najpomembnejše spremembe, ki jih je uveel novi doument, se nanašajo na davčno ureditev Cerkve in priznanje pravne osebnosti Portugalske škofovske konference, statut Portugalske katoliške univerze ter versko oskrbo v vojski, zaporih in bolnišnicah.
Danes ima Portugalska ustavo, ki v 41. členu zagotavlja svobodo vesti, veroizpovedi in bogoslužja ter poučevanje vseh verstev. Gre za načela, obravnavana v zakonu o verski svobodi z dne 22. junija 2001. V šolah se poučuje katoliška vera, pri čemer učitelje izberejo škofje, plačuje pa jih država.
Manjši vpliv Cerkve
Vpliv Cerkve, ki je imela stoletja osrednjo vlogo v življenju države, se je v zadnjih desetletjih postopoma zmanjševal. Katoličanov je še vedno velika večina prebivalcev, vendar pa narašča število agnostikov in ljudi, ki se ne opredeljujejo za nobeno vero. Čeprav ljudska pobožnost ostaja živa, o čemer priča veliko število romanj in procesij, verska praksa v državi vedno bolj upada. Prav tako se še naprej zmanjšuje število redovniških in duhovniških poklicev, zato je spodbujanje duhovnih poklicev danes ena izmed pastoralnih prednostnih nalog v Cerkvi na Portugalskem.
Obiski papežev na Portugalskem
Portugalsko so obiskali štirje papeži. Prvi je bil Pavel VI., ki je 13. maja 1967, ob 50. obletnici prikazovanj, poromal v svetišče Fatimske Matere Božje. Papež Janez Pavel II. je državo obiskal štirikrat. Prvič od 12. do 15. maja 1982, leto dni po atentatu na Trgu svetega Petra. Ob tej priložnosti je 13. maja v Fatimi Mariji posvetil in izročil svet, še posebej »tiste ljudi in narode, ki to posvetitev in izročitev še posebej potrebujejo«. Leto kasneje, 2. marca 1983, se je na kratko vrnil v Lizbono, ko je šel na apostolsko potovanje v Srednjo Ameriko (od 2. do 10. marca). Naslednjič se je na Portugalskem mudil med 10. in 13. majem 1991, ko je prav tako obiskal Fatimo, nato pa še od 12. do 13. maja 2000, ko je potekala beatifikacija Frančiška in Jacinte Marto. Tedaj je državni tajnik, kardinal Angelo Sodano, povedal, da je sveti oče Kongregacijo za nauk vere pooblastil, da objavi tretji del fatimske skrivnosti z ustreznim komentarjem, da bi verniki lahko bolje razumeli Marijino sporočilo.
Papež Benedikt XVI. je Portugalsko obiskal med 11. in 14. majem 2010, ob deseti obletnici beatifikacije Frančiška in Jacinte, papež Frančišek pa leta 2017 ob stoletnici Marijinih prikazovanj. 22. junija 2023 je pooblastil Dikasterij za zadeve svetnikov, da razglasi dekret o priznanju junaških kreposti sestre Lucije Dos Santos, varuhinje tretje fatimske skrivnosti, ki je tako postala častitljiva Božja služabnica.
