Sredozemska teološka srečanja: Cerkev ali sekta? Med odprtostjo in ekskluzivnostjo

Vatican News

Uvodni govor: reški nadškof Mate Uzinić

Uvodni govor ob odprtju tokratnega ekumenskega foruma je imel reški nadškof Mate Uzinić, ki je 29. junija letos od papeža Frančiška prejel palij. Najprej je zastavil naslednja vprašanja: »Kakšna Cerkev smo in kakšna Cerkev želimo biti? Ali je evangelij, ki ga oznanjamo, samo za izbrane ali za vse? Ali služi temu, da smo ločeni od sveta ali da se potopimo v svet in nosimo vse njegove bolečine, tegobe in radosti? Ali je orožje, ki ga uporabljamo proti brezbožnemu svetu ali pa je blagovest, ki spreminja nas in svet z namenom, da bi sodelovali, bili solidarni, živeli vzajemno ljubezen ter tako udejanjali veselo oznanilo v naših družbah in skupnostih?«

Poslušati drug drugega

Msgr. Uzinić, ki je leta 2019 in 2021 kot dubrovniški škof že organiziral Poletno šolo teologije, je nato poudaril, da nas papež Frančišek poziva, »naj gradimo sinodalno Cerkev; "Cerkev poslušanja", kjer se lahko vsakdo nekaj nauči, ko poslušamo drug drugega in ko poslušamo Svetega Duha, Duha resnice«. Tudi študentom in predavateljem je zaželel, naj poslušajo drug drugega. Nadalje je reški nadškof v svojem nagovoru spomnil, da je »dilema glede odprtosti ali zaprtosti, to je ekskluzivnosti, odvisna od tega, kakšnega Kristusa smo spoznali in kakšnega Kristusa želimo oznanjati«. In da Kristus, ki so ga imeli pred očmi očetje na drugem vatikanskem koncilu, ni bil zmagoslaven, ampak tisti, ki »diskretno kot sopotnik hodi z učencema po poti v Emavs. Kristus, ki v verniku prebudi željo, da ga nikoli več ne bi izgubil. Hkrati pa tudi željo, da ne bi ostal ravnodušen do tistih, ki še ne verujejo, ter jih ne bi zavrnil; da se ne bi zaprl pred njimi, ampak bi ostal odprt«.

Zaupanje in odprtost, Cerkev v izhodu

Zatem je nadškof Uzinić spomnil na začetne besede dogmatične konstitucije o Cerkvi Lumen gentium: »Koncil želi razsvetliti vse ljudi s Kristusovo lučjo, ki odseva na obličju Cerkve«. Po njegovih besedah so se koncilski očetje odločili »odpreti svetu in drugim. Uprli so se skušnjavi, da bi krizo vere rešili tako, da bi se zaprli vase«. Oznanilo Božjega kraljestva, ki nam prihaja naproti, namreč »terja zaupanje in odprtost do sveta okoli nas, zaupanje in odprtost do drugih in drugačnih«. Zaupanje in odprtost pa nujno »vključujeta to, da gremo ven, na periferije, da smo Cerkev v izhodu, kot pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii gaudium«.

Radcliffe: Kako univerzalno naj bo katolištvo?

Konstitucijo Lumen gentium je med svojim predavanjem z naslovom »Kako univerzalno naj bo katolištvo?« navedel tudi teolog Timothy Radcliffe, nekdanji vrhovni predstojnik dominikancev, ki bo pred začetkom sinode o sinodalnosti oktobra letos vodil duhovno obnovo za udeležence. Poudaril je, da omenjeni dokument drugega vatikanskega koncila v prvih besedah opredeljuje Cerkev kot »znamenje in orodje občestva z Bogom ter edinosti vsega človeškega rodu«. Edinosti, do katere je potrebno še priti, tudi med samimi kristjani, vendar pa je predavatelj spomnil, da ne gre za »nekaj izbirnega«, ampak za »nedvoumno Gospodovo voljo«. Vsak izraz edinosti pa po njegovih besedah »lahko postane utesnjujoč«. Ob tem je navedel Pripravljalni dokument za sinodo, v katerem beremo, da »nekateri vidijo sprejemanje izročil vesoljne Cerkve kot vsiljevanje lokalnim kulturam ali celo kot obliko kolonializma«. Skratka, »univerzalnost se zdi tako nujna kot tudi nemogoča«.

Biti pozorni na vse pogumne raziskovalce smisla

Radcliffe se je nadalje vprašal, kako lahko tudi v dialogu med krščanskimi cerkvami »drug drugemu povemo resnico, pri tem pa ostanemo zvesti sami sebi in hkrati odprti za preoblikovanje«. Rešitev lahko po mnenju dominikanskega teologa najdemo v »oživljajoči gostoljubnosti«, ki bi jo morali kristjani utelešati. Potrebujemo »tako posebno identiteto, ki jo moramo gojiti, kot tudi identiteto, ki jo moramo odkriti. Če imamo samo prvo, tvegamo, da bomo postali sekta. Če imamo le drugo, nam grozi asimilacija«. Govornik je pojasnil, da je kultura živa »v interakciji s tem, kar je novo, spodbudno, drugačno, hkrati pa nekako ohranja svojo identiteto«. Zato mora biti po besedah p. Radcliffa Cerkev »odprta za vse, kar je novega in ustvarjalnega v sodobni kulturi našega časa. Zavrnimo vse, kar je v njej redukcionističnega, in bodimo odprti za to, kar širi srce. Bodimo pozorni na vse tiste ustvarjalne in pogumne raziskovalce smisla, ne glede na vero ali nevero, ki nam odpirajo oči za kompleksnost človeškega obstoja ter z nami delijo izhodišča za presežnost«.