Sestra Nelly León: Konflikti na periferijah se ponavljajo tudi v zaporih
Andreja Červek – Vatikan
Nasilje med rivalskima tolpama v ženskem zaporu Támara v Hondurasu, do katerega je prišlo pred nekaj dnevi, je terjalo življenje 46 zapornic. Na dogodek je spomnil tudi papež Frančišek v nedeljo med opoldanskim nagovorom ter molil za spravo in sožitje v zaporih.
Papeževi molitvi Angel Gospodov so se ob isti uri pridružile tudi zapornice ženskega zapora v čilski prestolnici Santiago de Chile in v svoji kapeli prižgale 46 sveč. Molile so za mnoge ženske, ki v Hondurasu, Čilu in preostalih državah Latinske Amerike umirajo zaradi posledic nasilja v zaporih ali kmalu po izpustitvi na prostost.
Molitev je vodila sestra Nelly León, redovnica Dobrega pastirja in znana po svojem pastoralnem delu v ženskih zaporih po vsej celini. V dobrih tridesetih letih posvečenega življenja je videla pomanjkanje dostojanstva, katerega žrtve so ženske, ki jim je odvzeta prostost. O tem je povedala tudi papežu Frančišku, ki je zapor obiskal med svojim obiskom Čila leta 2018. Sestra Nelly danes ponovno povzdiguje svoj glas in poziva k zaporskemu sistemu, ki pri izgradnji centrov za prestajanje kazni in izvajanju pravičnosti upošteva posebnost ženskega bistva.
S sestro Nelly León se je za špansko redakcijo Radia Vatikan pogovarjal Felipe Herrera-Espaliat.
Kakšna je situacija ženskih zaporov v Latinski Ameriki?
Na splošno so v zelo slabem stanju, tako da je poleg odvzema prostosti kazen tudi življenje v nečloveških razmerah. Poleg tega so ženski zapori bili zasnovani za moške in šele pozneje prilagojeni za ženske. Ne poznam nobenega centra za pridržanje, ki bi bil zasnovan z mislijo na ženske.
Katere pravice žensk so kršene glede na razmere v zaporih? Kaj se zgodi z nosečnicami?
Do prve kršitve pride na sodiščih, ker se na osebe ne gleda individualno, ampak kot del kolektiva, ne da bi se pogledalo njihovo zgodovino marginalizacije, kjer se običajno nahajajo vzroki za njihovo sporno vedenje. Potem pa se le redko razmišlja, kje bi lahko posamezno žensko bolje rehabilitirali in ji ne bi povzročili še večje škode. Poleg tega odvzem svobode pomeni popolno izgubo avtonomije, saj je treba v zaporu za vse prositi za dovoljenje, vsaka napaka pa je povezana s kaznijo. Prostora za napake ni.
Glede nosečnic je Čile pristopil h Konvenciji o otrokovih pravicah, zato so otroci in njihove matere na zaščitenih mestih, vendar vedno v zaporu. Vendar pa se zavzemamo za zakon, ki omogoča, da ženska z majhnim otrokom ne bi prestajala kazni v centru za pridržanje. Na žalost vidimo, da prva beseda, ki se je otrok nauči, ni mama ali oče, ampak »cabo«, kakor se pravi zaporniškim paznikom.
Kateri dejavniki povzročijo tragedijo, do kakršne je prišlo v Hondurasu?
Na žalost se konflikti na periferijah velikih mest ponavljajo tudi v zaporih. Ko so člani rivalskih tolp iz obrobnih sosesk poslani v zapor, se tam reorganizirajo in delujejo nasilno, zaporniški sistemi pa tega ne morejo nadzorovati. Tako se začnejo pojavljati sovraštvo, spopadi med tolpami, ki, kot smo videli v Hondurasu, uidejo izpod nadzora. Če zaporniška populacija ni razdeljena na segmente, teh tolp ni mogoče izolirati, zato se dogajajo velike tragedije.
Kaj je treba storiti, da bi ženski zapori postali bolj človeški?
Od kaznovalne pravičnosti moramo preiti k obnovitveni pravičnosti, katere cilj je rehabilitacija osebe. Poleg tega morajo biti zapori bolj prijetni, s prostori, ki so dostojni za sestrsko sobivanje. Ženske imamo drugačen način življenja, razmišljanja in čustvovanja kot moški in imamo drugačne potrebe, ki pogosto niso zadovoljene. Poleg tega morajo imeti zapornice dostop do pastoralnega spremstva, da lahko pogledajo v svoje srce in razumejo, kaj se je zgodilo v njihovem življenju, da so se znašle v zaporu, ter se od tam začnejo ponovno postavljati na noge.
