Na beatifikaciji s. Elise Martinez deklica, ki je ozdravela na njeno priprošnjo
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Beatifikacija povabilo za vse, da bi bili sveti
Kardinal je homilijo začel z besedami iz drugega berila »Veselite se v Gospodu zmeraj«. »Veselimo se kot sinovi in hčere svete Matere Cerkve, pa tudi kot možje in žene te naše lepe salenske zemlje,« je poudaril prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki tudi sam izhaja s tega področja Italije. Spomnil je na besede svetega očeta, ki je pred nekaj tedni v govoru romarjem iz rojstnih krajev papežev Janeza XXIII. in Pavla VI. dejal, da Bog ne ustvarja svetnikov v laboratoriju, ampak jih gradi »na velikih gradbiščih, kjer delo vseh pod vodstvom Svetega Duha prispeva k temu, da se koplje globoko, da se postavijo trdni temelji ter da se zgradba dokonča; pri tem pa je potrebno skrbeti, da raste urejeno in popolno, s Kristusom kot vogelnim kamnom (Govor, 3. junij 2023)«. Kardinal Semeraro je izpostavil, da je s tem sveti oče želel poudariti, da ima svetost svoje korenine v konkretnem človeškem okolju, na določeni zemlji, v Cerkvi. Svojim sorojakom je položil na srce tudi naslednje besede papeža Frančiška: »Iz vaših korenin izhaja sok, da greste lahko naprej, da rastete in da tudi svojim otrokom in vnukom predajate zgodovino in smisel življenja. Ljubite svoje korenine, ne odtrgajte drevesa od korenin: ne bo obrodilo sadov. Vedno poskušajte napredovati v harmoniji s svojimi koreninami, v sozvočju s svojimi koreninami. … Ljubiti svoje korenine naj za vas pomeni ljubiti Jezusov evangelij in ljubiti, kot je Jezus ljubil v evangeliju.« Ob tem je prefekt dodal, da lahko slovesnost beatifikacije, ki prvič poteka v njihovih krajih, postane za vse znamenje, klic in povabilo, da bi bili sveti.
Ponižnost, ljubezen do ubogih
V nadaljevanju homilije je dejal, da je bila ena izmed izstopajočih kreposti nove blažene ponižnost, kakor je razvidno iz pričevanj v postopku beatifikacije. Ta krepost je bila po kardinalovih besedah »kakor cement, s katerim je mati Elisa gradila svojo duhovno zgradbo, tako da je vse delala z veseljem, ne da bi pričakovala človeške pohvale in priznanja; nasprotno, sprejemala je ponižanja, ki jih prinaša služenje bližnjemu. "Ponižnost se lahko ukorenini v srcu samo po ponižanjih. Brez njih ni ne ponižnosti ne svetosti," je zapisal papež Frančišek v apostolski spodbudi Gaudete et exsultate (št. 118). Prav ponižnost je bila tista, ki je novo blaženo vodila k ponižnim, ubogim, bolnim in trpečim. Govorila je, da bi rada "razširila svoje srce in objela vsa bitja, raztresena po vseh kotičkih zemlje, zlasti najbolj potrebne in odrinjene na rob družbe". Ljubila je uboge, ker je v njih jasneje odkrivala Kristusovo obličje.«
Vedno varna v Božjih rokah, tudi v trenutkih nerazumevanj
Zatem je kardinal Semeraro razmišljal ob besedah iz evangelija: »Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev.« »Kot je zapisal sv. Janez Zlatousti, Jezus ni tega rekel zato ker bi nam Bog resnično štel lase, ampak da ne bi mislili, da doživljamo preizkušnje, ker smo zapuščeni. Mati Elisa se je počutila prav tako: vedno varna v Božjih rokah, tudi v trenutkih, ko je bila deležna nerazumevanja, sumničenja in zavračanja. Dobro se je zavedala, da nas Bog sprejema v sem, kar smo in v vsem, kar se nam dogaja«.
Življenjepis in čudež
Elisa Martinez se je rodila 25. marca 1905 v kraju Galatina kot najstarejša izmed osmih otrok. Kljub očetovemu nasprotovanju je leta 1928 vstopila k sestram Naše Gospe ljubezni Dobrega Pastirja, vendar je morala po nekaj letih iz zdravstvenih razlogov zapustiti redovno skupnost. 20. marca 1938 je s pomočjo župnika v Miggianu ustanovila Pobožno zvezo sester Brezmadežne, ki se je 15. avgusta1941, ko je postala skupnost škofijskega prava, preimenovala v sestre Hčere svete Marije iz Leuce, v čast največjemu Marijinemu svetišču v škofiji in v Salentu. Kongregacijo je posvetila vzgoji deklet, predšolskih otrok, pomoči neporočenim materam ter služenju v župnijah. Skoraj vse svoje življenje je bila generalna predstojnica skupnosti in se je temu položaju odpovedala leta 1987. Umrla je 8. februarja 1991 v generalni hiši skupnosti v Rimu. Papež Frančišek ji je 13. oktobra 2021 priznal junaške kreposti, 23. februarja 2023 pa je bil potrjen dekret o čudežu na njeno priprošnjo.
Ta je povezan z ozdravljenjem danes petletne deklice iz Loreta, katere življenje je bilo pred rojstvom resno ogroženo. Eden izmed družinskih prijateljev je o tem obvestil vrhovno predstojnico Hčera svete Marije iz Leuce, ki je sestre povabila k devetdnevnici na priprošnjo ustanoviteljice. Molitvi so se pridružili tudi sorodniki in znanci družine. 24. januarja 2018, ob koncu druge devetdnevnice, je ultrazvok na presenečenje zdravnikov pokazal normalno količino plodovnice, 8. marca pa potrdil, da se je plod normalno razvil. Deklica se je rodila popolnoma zdrava 19. marca 2018 v bolnišnici v Riminiju. Na nedeljski beatifikaciji je bila prisotna tudi njena družina.
