Sodelovanje redovnih skupnosti za večjo avtonomijo migrantov v Kolumbiji
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Od leta 2017 je zaradi izredno težkih razmer v Venezueli državo zapustilo skoraj sedem milijonov prebivalcev, največ jih je odšlo v Kolumbijo. Gre za enega najpomembnejših emigrantskih tokov v zadnjih desetletjih in nedvomno za največjega v Južni Ameriki. Kot je dejal Francis Cruz, ki je dolga leta vodil veliko restavracijo v zvezni državi Carabobo, je bil položaj resnično nevzdržen: »Ni bilo mleka in plenic, živilskih izdelkov skoraj ni bilo mogoče dobiti, police so bile prazne.« Ko se je znašel v položaju, da ni mogel več nahraniti svoje družine, je videl edino rešitev v tem, da je tako kot tisoči njegovih rojakov prečkal mejo s Kolumbijo.
V podobni situaciji se je znašel tudi Enzor Figuera, ki je v Venezueli našel delo v več premogovnikih. Tri leta je sledil ritmu petnajst dni dela in dveh dni počitka. Preživel je zemeljski plaz, vendar je obtičal pod ruševinami in utrpel trajne poškodbe leve roke, zaradi česar je izgubil službo. Enzor se je z ženo in štirimi otroki preselil v mesto Cúcuta, zadnja tri leta pa je na ulici prodajal sladkarije, zbiral odpadni material iz smetnjakov ali preprosto beračil. To pove z globoko žalostjo, enako kot izkušnjo pred mesecem dni, ko je moral z družino oditi iz stanovanja, ker ni mogel plačati najemnine. Takrat je izvedel za nov Center za celostno pomoč migrantom, ki ga je skupnost skalabrincev odprla v kraju Villa del Rosario nedaleč od Cúcute. Gre za sodoben kompleks stavb, v katerem so nastanjene družine. Poleg hrane jim je na voljo psihološka in pravna pomoč, v treh mesecih pa poskrbijo tudi za tehnično usposabljanje odraslih, ki jim pomaga pri iskanju zaposlitve ali začetku lastne dejavnosti.
Venezuelo so najprej zapustili ljudje z visoko stopnjo izobrazbe, medtem ko v zadnjih dveh letih večino migrantov predstavlja podeželsko prebivalstvo, ki je slabo usposobljeno za delo v mestu. To je realnost, ki jo je upošteval Globalni solidarnostni sklad, ki je povezal različne redovne skupnosti, ki nudijo pomoč migrantom in jim pomagajo na poti osamosvojitve. V kolumbijski prestolnici Bogota sestre spremljajo predvsem žrtve spolnega izkoriščanja. Zagotovijo jim psihološko in socialno pomoč, pa tudi frizerske, šiviljske, slaščičarske in računovodske tečaje ter tečaje manikure in pedikure. Nadaljnji izziv predstava iskanje dela ali samozaposlitve, ki jim omogoča samostojno življenje. Kot je dejal skalabrinski duhovnik Flor Rigoni je mogoče le na ta način odpraviti slabost dobrodelnosti, s katerim številne agencije za mednarodno sodelovanje izničujejo sposobnosti ljudi. Ta redovnik že štirideset let dela z migranti v Latinski Ameriki in zagotavlja, da je dobrodelnost »droga«. »Droga, s katero Združeni narodi upravičujejo svoje preživetje. Je droga za migranta, saj ga naredi očitno odvisnega od pomoči drugega.«
