Išči

Vatican News

Adriana in Margherita. Zgodba prijateljstva med dvema mladima Ukrajinkama se je začela v Vatikanu

Prva, ki je 13-letna hčerka italijansko-švicarskega očeta in ukrajinske matere ter druga, ki ima 12 let in je hčerka ukrajinskih beguncev, ki so bežali pred vojno, sta se spoznali med poletnim taborom »Poletje za otroke v Vatikanu«, ker sta ugotovili, da govorita isti jezik. Po tem sta ostali povezani in obe izražata upanje, da bo nasilja v državi kmalu konec.

Svitlana Dukhovych – Vatikan

Če ju pogledamo, se zdi, da se poznata že od otroštva. Skupna sta jima luč v očeh, radovednost in zaupanje, s katerim gledata na svet. Adriana je stara 13 let, živi v Rimu, njen oče je italijansko-švicarskega porekla, mama pa Ukrajinka. 12-letna Margherita je hči ukrajinskih beguncev, ki so zbežali pred vojno v prvih dneh po njenem začetku. Ko pripovedujeta o svojem prijateljstvu, ki se je rodilo na poletnem taboru »Poletje za otroke v Vatikanu«, je zaznati njuno željo, da jima je lepo in da se razvedrita skupaj z drugimi. Jasno pa je tudi njuno razumevanje, da je prijateljstvo predanost in pomoč drugim.

Začetek prijateljstva

Margherita se še vedno uči italijanščine, a ker je zelo komunikativna, se je uspela razumeti z drugimi otroki v poletnem taboru. Nekaj s tistimi malo besedami v italijanščini, ki jih je poznala in nekaj z angleščino. Vse se je spremenilo, ko je spoznala Adriano, ki govori tako italijansko kot ukrajinsko (poleg nemškega in angleškega jezika).

»Šla sem na bazen in slišala, da nekdo za mano govori v ukrajinščini«, pravi Adriana, »in razumela sem, kaj je rekla. Oseba, ki je bila zraven mene, ni razumela, zato sem se obrnila in svoji prijateljici prevedla, kaj je Margherita govorila. Margherita me je nato vprašala: 'Ali znaš ukrajinsko?'«. Začeli sva se pogovarjati, se spoznali in zdaj sva prijateljici.

Trije čudoviti tedni

Za Margherito je bilo sodelovanje na taboru »Poletje za otroke v Vatikanu« res ključnega pomena. V Ukrajini je ostalo veliko njenih sorodnikov in prijateljev, s katerimi je vedno v stiku. Ko govori o tem, komaj zadržuje solze. »Če bi tukaj v Italiji ostala zaprta doma, bi veliko razmišljala o Ukrajini, a namesto tega sem se zamotila«, zaupa. »Ti trije tedni so bili čudoviti in zabavni, imela sem priložnost, da ne razmišljam o vojni in sem lahko živela normalno«.

Upam, da obiščem Ukrajino

Kaj se dogaja v Ukrajini ve Adriana iz pripovedi maminih sorodnikov, ki živijo v tej državi, v katero je vdrla ruska vojska. Pravi, da jih že tri leta ni uspela obiskati. Najprej zaradi pandemije, zdaj pa zaradi brutalne vojne. Žal ji je tudi, ker tam govori samo ukrajinščino in lahko znanje jezika zelo izboljša. »Upam, da se bo vojna kmalu končala«, pravi.

»Hvala« je beseda, ki jo Margherita kljub svoji mladosti dobro pozna in jo ponavlja svoji novi prijateljici, svojim kolegom na poletnem taboru in vsem, ki so njeno življenje in življenje njene družine naredili bolj vedro.

Četrtek, 4. avgust 2022, 15:49