Ljubezen močnejša od bolezni. Tenorist in športnica z multiplo sklerozo
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Predstavitev knjige »Simptomi sreče«
Spoznala sta se na predstavitvi Marcove knjige z naslovom »Simptomi sreče«, kamor je bila povabljena tudi Giulia. Njegova pripoved o tem, kako je kljub bolezni uspel najti svoje »simptome sreče«, jo je nagovorila, saj je tudi sama pri 21 letih zbolela za mulitplo sklerozo.
Dve slabosti lahko skupaj postaneta moč
Giulia se spominja, da tisti dan ni želela iti na predstavitev knjige, saj je šele malo pred tem spregovorila o svoji bolezni in je bila glede mnogih stvari še negotova. Vendar pa jo je toplina članov Združenja bolnikov z multiplo sklerozo iz njenega kraja prepričala, da se jim je pridružila. Po povratku domov sta se z Marcom še večkrat srečala in njuno prijateljstvo je preraslo v ljubezen, vendar pa je Giulia čutila veliko negotovosti zaradi dejstva, da imata oba multiplo sklerozo. Kot pravi Marco, si nihče od njiju ni predstavljal, da bi se zaljubil v osebo z isto boleznijo. Po njegovih besedah sta se nekega dne znašla na razpotju, ko sta se zavedla, da morata razumeti, kaj storiti, kako iti naprej. Še danes se spominja Giulijinega vprašanja »Kakšen smisel ima biti skupaj z dvojim bremenom?« ter njegovega takojšnjega odgovora: »Dve slabosti skupaj lahko postaneta moč. V matematiki je minus krat minus plus, kajne?« Tako sta se kmalu odločila za poroko, ne veliko veselje in presenečenje njunih družin in prijateljev. Giulia pravi, da je od tistega trenutka dalje multipla skleroza v njunih mislih prišla na dan le občasno, saj sta v središče postavila življenjski načrt: ljubezen in izgradnjo tega, česar sta si oba želela. »Seveda ni šlo brez težav – poudari Giulia –, saj popolne družine obstajajo samo na televiziji.«
Rojstvo sina tik pred nastopom pred papežem
Eden izmed najpomembnejših trenutkov v življenju Giulie in Marca je bilo rojstvo njunega sina Andrea. Marco pravi, da je bil to eden izmed tistih dni, ki ga ne bo nikoli pozabil: bilo je 25. junija 2015 in prav tisti dan je imel pomemben nastop, saj je moral peti v Torinu pred papežem Frančiškom. Giulia je dobila popadke nekaj ur pred njegovim odhodom in zelo težko je odšel od doma. Andrea je prišel na svet le nekaj trenutkov preden je Marco pred svetim očetom zapel prve note Vavilove pesmi Ave Maria. Kot sam pravi, je tisti dan doživljal močna in tudi nasprotujoča si čustva. Ko je odpel, je lahko pozdravil papeža in mu povedal lepo novico, on pa ga je blagoslovil in dejal, da je zelo vesel za njiju z ženo.
Priči upanja v svetu
Že več let pa Marco in Giulia pričevanje o upanju prenašata po svetu tudi s svojim delom. Po izidu knjige sta leta 2013 nastala združenje »Simptomi sreče« in recital z zgodbami in glasbo, ki so ga izvajali ne le po vsej Italiji, ampak tudi v Španiji, Grčiji, na Kitajskem, v Združenih državah Amerike in na Japonskem. Marco pravi, da so ga pri teh potovanjih spremljali mnogi prijatelji iz sveta opere in gledališča: sopranistki Mariella Devia in Jessica Pratt, tenorist Fabio Armiliato, dirigent Peppe Vessicchio ter mnogi drugi, med njimi paralimpijska športnica Giusy Versace, ki so želeli dati svoj prispevek in podporo. Dvakrat se jim je pridružil tudi kardinal Lorenzo Baldisseri. Marco je pred dvema letoma postal umetniški direktor mednarodnega festivala »Pietro Mascagni« v Livornu. Tudi za Giulio so bila pretekla leta pomembna na poklicnem področju. Postala je podkapetanka italijanske reprezentance v odbojki sede in lani se je ekipa prvič udeležila paralimpijskih iger v Tokiu. Kot pravi sama, je bil ta dogodek za vse članice zelo pomemben, dosegle pa so tudi lep uspeh, glede na to, da je ekipa nastala šele pred nekaj leti. Nastop na paralimpijskih igrah je bil zanjo velika čast in tudi odgovornost; upa, da je bila lahko zgled mnogim mladim športnicam, ki sanjajo o tem cilju, kljub temu, da se morajo v življenju soočiti z boleznijo.
Če lahko o življenju sanjaš, ga lahko tudi živiš
Ni namreč vedno lahko najti pogum za polno življenje, ko se pojavi bolezen; izziv te postavi pred izbiro: predati se in se zapreti vase ali pa se z njim pogumno soočiti. »Če bi sledila svojim strahovom, se ne bi poročila in imela otroka. Vendar pa kakšno življenje bi to bilo?,« še poudarita Marco in Giulia ter zaključita svoje pričevanje z naslednjo spodbudo: »Če lahko o življenju, ki si ga želiš, sanjaš, ga lahko tudi živiš.«
