Išči

Vatican News
Duhovnik Juan Elíasa Medina Duhovnik Juan Elíasa Medina  (Foto: Diócesis de Córdoba)

V Cordobi beatifikacija Juana Elíasa Medina in 126 tovarišev, mučencev

V soboto, 16. oktobra, je Cordobi v Španiji potekala beatifikacija duhovnika Juana Elíasa Medina in 126 tovarišev, mučencev, ki so bili umorjeni leta 1936. Slovesno sveto mašo je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Homilja kardinala Semerara

»Če vas svet sovraži …« Jezusove besede v njegovih učencih vzbujajo mračno, nenavadno in moreče obzorje. Le kdo bi se odpravil na pot ob takšnih napovedih? Kljub temu pa ne manjka špranja, skozi katero prodre prvi žarek svetlobe: »Jaz sem vas odbral od sveta!« Medtem ko nam Jezus vnaprej napove sovraštvo sveta, nas spominja na svojo posebno ljubezen, usmiljeno ljubezen, s katero nas je izvolil: to je izraz, ki ne pomeni samo biti izbran. Jezus je svojim učencem pravkar rekel: »Jaz sem vas izvolil.« (Jn 15,16). Zdaj pa to ponovi in poudari, da je šlo za dejanje zveličanja: potegnil sem vas iz sveta! Petru, ki je bil prestrašen, ko se je začel potapljati na morju in je klical »Gospod, reši me,« je Jezus podal roko, ga zgrabil in povlekel iz vode (prim. Mt 14,29-31). V župnijski cerkvi v galicijski vasi Furelos na Jakobovi poti hranijo leseno podobo Križanega, čigar desna roka, osvobojena žeblja, je obrnjena navzdol, da bi k sebi dvignil spovedanca, kateremu duhovnik ni želel dati odveze. Medtem mu je skrivnostni glas dejal: »Za tega svojega sina sem dal življenje, zato če mu ne daš odveze ti, mu jo bom dal jaz.«

Sveti Avguštin je rekel, da so »iz iste mase, ki se je vsa izgubila v Adamu, oblikovane posode usmiljenja, ki tvorijo svet, katerega cilj je sprava. Ta svet je osovražen od sveta, ki ga kljub isti masi tvorijo posode jeze, katerih cilj je poguba.« (In Ioannis ev. tract., 87, 3: PL 35 1853). V sovraštvu sveta je torej nekaj podobnega ljubosumju in zavisti tistih, ki so izgubili plen; tistih, ki so videli, da je bil ukraden. Tu je torej dvojno prizadevanje, ki ga namerava Gospodova beseda vzbuditi v naši volji: distanciranje od »sveta«, ki tukaj pomeni celoto tistih, ki imajo raje temo kot svetlobo, raje zablodo kot resnico, raje sovraštvo kot ljubezen; poleg tega pa moramo biti prav tako pozorni, da nas nostalgija po grehu ne bi uročila. Sveti Peter opozarja: »Če se namreč tisti, ki so se sprijenostim sveta izmaknili v spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa, spet zapletejo vanje in jim podležejo, je zanje to zadnje hujše od prvega.« (2 Pt 2,20)

Hkrati nas Jezusova beseda želi spomniti na njegovo bližino. Ko nam namreč reče, »vi niste od sveta,« nam želi zagotoviti, da nas vedno vidi kot svoje prijatelje, svoje učence, svoje brate. Takoj zatem bo namreč spomnil na svojega Očeta, tistega, za katerega nam je naročil, naj se nanj obračamo z besedami Oče naš! Scenarij, ki se je odprl z napovedjo sovraštva sveta, je sicer ravno nasprotje druge besede, ki je tolažilna in polna obljub: »Bog je tako ljubil svet, da je dal edinorojenega Sina.« (Jn 3,16). Zdi se nam torej, da slišimo odmev velikonočne hvalnice: Mors et vita duello conflixere mirando ... »Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju: Gospod življenja je umrl, zdaj kraljuje živ.« Gre za zavedanje, ki je spodbujalo naše mučence. Kakor je poudaril cordobski škof Adolfo Pérez y Muñoz, so mnogi izmed njih medtem ko so jih ubijali, vpili: »Živel Kristus Kralj!« Regnavit a ligno Deus.

»Če bi bili od sveta, bi vas svet ljubil kot svoje …« S to drugo besedo nam Gospod priporoča, naj razločujemo glede tega, čemur bi lahko rekli sovraštvo sveta. Menim, da bi se motili, če bi s tem izrazom mislili na vse težave, s katerimi se soočamo, ali na tista nasprotovanja, ki ne izhajajo iz tega, da smo resnično Gospodovi učenci, ampak so posledica naše nezvestobe, tega, da smo vstopili v logiko sveta. Vsaka težava in nasprotovanje torej še ni sovraštvo sveta, ampak je le nasilje, ki nas doleti, ker smo Gospodovi. Zaradi njegovega imena. Zaradi te notranje gotovosti kristjan pride celo do tega, da se veseli trpljenja, kot beremo v Apostolskih delih: »Apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena.« (5,41). Po drugi strani pa sveti Pavel opozarja, naj nas preganjanja ne vznemirjajo, ker – kakor piše: »sami veste, da smo za to postavljeni.« (1 Ts 3,3). Sovraštvo sveta je torej neločljivo povezano s hojo za Jezusom. Sveti Ignacij Antiohijski je zapisal: »Krščanstvo – ko ga svet sovraži – ni stvar prepričevanja, ampak veličastja.« (Pismo Rimljanom, III, 3)

»Mene je sovražil prej ko vas,« pravi Gospod. Od tukaj izhaja izrek, ki ga je sveti Avguštin večkrat ponavljal: martyrem Dei non facit poena, sed causa. Prav tako je dejal, da animus martyrii martyrem facit: »Mučenec postane mučenec že zaradi želje po mučeništvu« in navedel primer treh mladeničev, ki so bili v pripovedi v knjigi preroka Daniela vrženi v gorečo peč: »Ali jih ne bomo imeli za mučence samo zato, ker jih plamen ni mogel použiti? Vprašaj plamene: niso trpeli mučeništva; vprašaj voljo: prejeli so venec mučeništva. Rekli so: Bog nas lahko osvobodi iz tvojih rok, a tudi če nas ne bi osvobodil – in tu je trdnost duš, tukaj doslednost vere, tukaj nepremagljiva krepost, tukaj neizogibna zmaga – a tudi če nas ne bi osvobodil, vedi, o kralj, da ne bomo častili podobe, ki si jo postavil. Bog je določil drugače, niso zgoreli, ampak so pogasili ogenj malikovalstva v duši kralja ...« (Sermo 296, 5: PL 38 1355)

V teh besedah imamo nedvomno primerno spodbudo, da gledamo na veliko skupino mučencev, ki jih je Cerkev danes razglasila za blažene. Gre za skupino – kakor je nekoč spomnil eden izmed teologov svetovalcev –, ki nas postavlja »pred raznolikost človeških profilov, pred bogastvo in globino duhovnosti, včasih tudi z globokimi koreninami v teoloških znanostih, izraženih v raznolikosti vsakodnevnih izkušenj, preden doseže vrhunec mučeništva, ki s krvjo zapečati celoten obstoj. Nahajamo se pred prerezom zgodovine, katere spomin lahko postane kraj evangelizacije znotraj sekulariziranih kontekstov. To je pričevanje Cerkve, ki je circumdata varietate. Je kakor eksplozija binkošti, izpolnitev Joelove prerokbe; Sveti Duh zajame vse: stare in mlade, sinove in hčere, in kdor kliče Gospodovo ime, bo rešen.« (Relatio et vota ..., str. 236).

»Zbrani tukaj pri bogoslužju, lahko zato z angeli ponavljamo pesem, ki smo jo slišali v knjigi Razodetja: "Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in oblast in moč našemu Bogu na veke vekov. Amen."« (7,12)

Prisluhni prispevku
Sobota, 16. oktober 2021, 13:22