Išči

Vatican News
Nadškof Edgar Pena Parra Nadškof Edgar Pena Parra 

Bl. José Gregorio Hernández – zdravnik, ki je postal misijonar

V nedeljo, 2. maja, je v rimski cerkvi Santa Maria in Monte potekala zahvalna maša za beatifikacijo venezuelskega zdravnika Joséja Gregoria Hernándeza. Za blaženega je bil razglašen prejšnji petek v Caracasu. Mašo je daroval nadškof Edgar Peña Parra iz državnega tajništva, udeležili pa so se je predvsem venezuelski verniki, ki živijo v Rimu.

Andreja Červek – Vatikan

Nadškof Parra je pri homiliji izpostavil, da lahko v času pandemije, ko se vsi počutimo nekoliko osamljeni in prestrašeni, v blaženem Joséju najdemo tesnega prijatelja, ki je skrbel za zdravje svojega ljudstva, ker je imel rad ljudi, in imel jih je rad, ker je bil zaljubljen v Boga, ki je postal človek.

Pričeval je z življenjem, ne z besedami

»V blaženem Joséju Gregoriu se zrcali najboljša duša našega ljudstva,« je dejal nadškof Parra. »Obdarjen z izjemnimi lastnostmi je svojo inteligenco uporabljal z velikodušnostjo in jo uporabljal kot orodje za služenje tistim, ki so jo najbolj potrebovali. Kot znanstvenik je postal frančiškan, kot zdravnik pa misijonar. Bogat z nadarjenostjo je želel biti brat ubogim, in tako o Jezusu ni pričeval z besedami, ampak s svojim življenjem.« Pri čemer je pripomnil, da je v praksi uresničil to, kar je v drugem berilu zapisal sveti Janez: »Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Poudaril je, da je lik novega blaženega izredno aktualen sredi pandemije, ki vse postavlja na preizkušnjo in predstavlja nevarnost, da bi mislili le nase. Zato je tolažilno, da nam blaženi José pomaga iz nebes: »V času, ko se vsi počutimo nekoliko osamljeni in prestrašeni, lahko v njem najdemo tesnega prijatelja, ki je skrbel za zdravje svojega ljudstva, ker je imel rad ljudi, in imel jih je rad, ker je bil zaljubljen v Boga, v Boga, ki je postal človek.«

Nadškof je v nadaljevanju spregovoril o treh besedah, izhajajoč pri tem iz včerajšnjega odlomka iz Janezovega evangelija: glagol ostati, samostalnik trta in pridevnik resnična. Gre za tri besede, ki jih je Jezus namenil svojim učencem po zadnji večerji in tik pred trpljenjem.

Ostati

Glagol ostati se v odlomku iz Janezovega evangelija pojavi kar sedemkrat (prim. Jn 15,4-7). Označuje skupno življenje, sobivanje. »Ostanite v meni: ob koncu svojega delovanja Jezus svojim učencem pove, da ni dovolj, da ga poznajo, mu sledijo ali ga celo posnemajo. Da bi bili njegovi učenci, je treba živeti z njim.« Po nadškofovem prepričanju za vernike to pomeni, da »ni dovolj, da se imenujemo kristjani, niti ni dovolj, da delimo in prakticiramo Jezusovo učenje; bistveno je imeti živ, oseben in reden odnos z Njim. Kajti Jezus ni le neka osebnost, ki se jo posnema, ampak oseba, ki se jo ljubi; ne zadovolji se s tem, da je glavna referenčna točka življenja, ampak želi s svojo navzočnostjo prežeti vse, kar živimo. Gospod od nas zahteva, da z molitvijo, ki je živa in ne obredna, vse združimo v njem: vse, kar čutimo, mislimo in delamo. Kot tisti, ki živijo skupaj in si vse delijo. To je pomen besede ostati: Kristus želi, da v naših srcih ne bi bilo prostora, ki ga ne bi delili z njim.«

Tako je namreč počel blaženi José. »Da bi ostal v Jezusu, se je vsak dan udeleževal maše. Tam je vse združil v Gospodu. Raziskave, ki se jih je lotil, uboge, ki jim je pomagal, osebe, situacije in številne težave, ki jih je nosil v srcu: vse je polagal na oltar in združil z Jezusovo daritvijo. Od tod se je razvil neprekinjen dialog, ki se je nadaljeval ves dan in se še okrepil pri vsakodnevnem rožnem vencu. Blaženi José Gregorio je od evharističnega Jezusa prejemal predvsem mir srca. Zaradi tega je daroval svoje življenje za mir, zlasti za mir v Evropi, ki jo je opustošila prva svetovna vojna. 29. junija 1919, na praznik svetih Petra in Pavla, je s prijateljem delil veselje nad pravkar doseženim mirom z Versajsko mirovno pogodbo. Hkrati je v sebi čutil, da je Gospod sprejel dar njegovega življenja. Njegovo poslanstvo je bilo izpolnjeno. Nekaj ur pozneje je umrl. Zbil ga je avto, medtem ko je bolniku nesel zdravila. Za vedno bo živel z Gospodom, s katerim je bil povezan vsak dan svojega življenja.«

Vinska trta

Na drugem mestu se je nadškof ustavil samostalniku trta, ki predstavlja življenjsko povezanost med Jezusom in nami, njegovimi mladikami. Gospod poudarja, da to trto obdeluje Oče: »Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V bistvu nas, mladike vinske trte, vedno obrezuje, ne glede na to, ali rodimo sad ali ne. Oče vedno obrezuje, ker to potrebujemo. »Mi živimo z lakoto in žejo, da bi imeli, kopičili, povečevali, Oče pa želi vse poenostaviti. Tako kot trta brez obrezovanja ne obrodi sadov, tudi življenje ne obrodi sadov brez prečiščevanja. Kajti življenje se ne uresničuje s kopičenjem denarja, priznanj in slave, temveč z dajanjem. Duhovno življenje ni toliko zbiranje del in zaslug, ki jih je treba dodati, ampak pustiti se izprazniti samih sebe, da nas Gospod lahko napolni s seboj. Bolj kot dvigati se navzgor, je treba spuščati se navzdol, s ponižnostjo. To ne pomeni postati veliki v očeh sveta, ampak "ubogi v duhu" (Mt 5,3), kot pravi Jezus.«

Kot je nadaljeval nadškof, v življenju novega blaženega ni manjkalo obrezovanja. Večkrat je moral opustiti lepe in ambiciozne projekte; kot zdravnik je velikokrat izkusil šibkost in pogosto zbolel. Vendar mu vse to ni vzelo poguba, temveč ga je še bolj okrepilo. »Namesto da bi se zgražal nad življenjem, se je vsakič znova oprijel Previdnosti in se vedno bolj približal bistvenemu. Vsekakor mu ni manjkalo možnosti, da bi s prestižno kariero postal bogat in slaven. Toda on je izbral evangelij, odločil se je zanikati samega sebe, namenil je svoje življenje ubogim in delal to, kar se je zdelo nerodovitno v očeh sveta, a dragoceno pred Bogom. Revni so postali njegovo bogastvo. Njegovo pričevanje, da bi bilo rodovitno, nas poziva, naj od čaščenja preidemo k posnemanju, da bi razumeli, da je treba življenje, da bi ga lahko v celoti pridobili, darovati. Oče nas za to obrezuje in očiščuje od nečimrnosti trenutnih užitkov in navideznih zadovoljstev, ki ne obrodijo sadov. Osvobaja nas v notranjosti, da bi nas vodil k ljubezni, h konkretni ljubezni, ki postane služenje, kajti le služiti pomeni vladati.«

Resnična

In tako je nadškof prispel še do zadnje besede, ki jo Jezus povezuje s trto: »resnična« (Jn 15,1). Kot je izpostavil, resničnega ne smemo razumeti v intelektualnem smislu, v nasprotju z lažnim. V svetopisemskem jeziku »resnično« pomeni predvsem »zanesljivo, zvesto«. V hebrejskem jeziku koren besede »resničen« spominja na trdnost tistega, kar se ne zruši in na kar se lahko naslonimo, ne da bi padli. »Vse, kar je človeško, neizogibno mine, se zruši. Bog pa ostaja. On je resničen, ker ne razočara pričakovanj, in kar mu izročimo v roke, ni izgubljeno. Zato naša prizadevanja, tudi najbolj iskrena, niso dovolj. Samo Bog daje življenju trdnost, dopolnjuje naše pomanjkljivosti in nas pripelje do izpolnitve.«

V zvezi s tem je blaženi José Gregorio zapisal: »Če so na svetu dobri in slabi, so slabi zato, ker so se sami naredili za slabe, dobri pa so to le z Božjo pomočjo.« Blaženi je razumel prvenstvo milosti v življenju. »Spoznal je resnico, ko je živel kot Božji berač. Sam pa je skrbel za tiste, ki so prosjačili na ulicah in potrebovali ljubezen, ki jo je on našel v Gospodu. Tako je pričal o resnici, ne le resnici o znanstvenih zakonih, ki  jih je razvozlal, da bi spodbudil napredek človeka na zemlji, temveč tudi o resnici, ki povezuje zemljo z nebesi, o neomajni in zanesljivi resnici ljubezni. Kajti Bog, ki ostaja za vse večne čase, je ljubezen; kajti samo ljubezni, pravi apostol, "ne bo nikoli minila" (1 Kor 13,8). Na priprošnjo našega novega blaženega danes prosimo za milost, da bi obrodili sadove ljubezni in vsak dan ostali dobro vcepljeni v Jezusa, resnično trto, ki se nikoli ne posuši.«

 

 

Ponedeljek, 3. maj 2021, 12:06