Išči

Vatican News
2021.04.16 EMBARGO 17 aprile 2021 icona martiri di casamari

V Casamariju za mučence razglašenih šest cistercijanskih menihov

V cistercijanski opatiji Casamari v italijanski pokrajini Lacij je danes za blažene mučence bilo razglašenih šest cistercijanskih menihov: Simeon, Domenico, Albertino, Modesto, Zosimo in Maturino. Mučeniške smrti so umrli maja 1799.

Andreja Červek – Vatikan

Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere. Mučenec je pričevalec vse do smrti. In v to pričevanje lahko umestimo tudi cistercijanske menihe Simeona, Domenica, Albertina, Modesta, Zosima in Maturina, ki jih je danes dopoldne v opatiji Casamari za blažene mučence razglasil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Marcello Semeraro.

Generalni postulator cistercijanskega reda, pater Pierdomenico Volpi, je za vatikanski časnik L'Osservatore Romano zapisal, da je Božja previdnost pri vsakem svetniku ustvarjalna in noče »kovati vseh po istem kopitu«. Vsak ima neko posebnost in med temi je tudi ta, da so »mučenci še pred prelitjem krvi«.

Mnogi menihi iz Casamarija so, ko so slišali za nasilje francoske vojske, ki se je umikala iz Neaplja v bližnja mesta, zapustili samostan. Ostalo je le šest redovnikov, ki so se zavedali tveganja in 13. maja 1799 sprejeli skupino vojakov. Na misel pridejo besede, ki jih je pater Simeon, malo pred tem slišal z razpela: »Simeon, križ ni končan, ampak je treba prehoditi še en križ; a zatem boš šel z menoj in se radostil«. Pričevanja trdijo, da je te besede sporočil drugim menihom, tako da so bili že »mučenci v pričakovanju«.

Vseh šest menihov je imelo tehtne razloge za odhod iz samostana. Pater Simeon na primer ni prisegel francoski ustavi, brat Maturino je bil dezerter francoske republikanske vojske, pater Domenico je bil pripadnik avstrijskega cesarstva in zagrizen nasprotnik francoske republike, pater Modesto je v Casamaro pobegnil iz francoske opatije Septfons, brat Albertino prav tako ni mogel živeti svojega poklica v Franciji in še mlad brat iz Milana Zosimo.

Kot je zapisal postulator Volpi, menihi »niso imeli niti "veselja", da bi živeli mučeništvo. Mučenci v trpljenju vidijo možnost, da prelijejo svojo kri za Kristusa, da so mu podobni v smrti: pri šestih menihih iz Casamarija tega ni bilo, ampak le negotovost, strah in bolečina; dobrohotno so sprejeli skupino francoskih vojakov, jih nahranili in bili ubiti kot pravi "mučenci sprejemanja", ki so živeli in umrli v preprostosti. Pater Simeon in njegovi tovariši so bili "živo znamenje Božje navzočnosti". Vsi so hodili za Gospodom v šoli svetega Benedikta po cistercijanski poti.«

Po Volpijevih besedah ni nobenega dvoma, da so bili vsi mučenci iz Casamarija, ki so se posvetili Gospodu v skladu z benediktinskim pravilom, že »zgovorno znamenje Božje navzočnosti«, mučeništvo pa je bila »velikodušna dopolnitev njihove posvetitve«. Prav tako so bili »znamenje za večno življenje«.  Kot pričevalci meniškega življenja in nato s prelitjem svoje krvi so mučenci iz Casamarija danes »seme, ki je obrodilo učinkovit sad«. Po mučeništvu so številni verniki prihajali na njihov grob in mnogi so prejeli milosti.

Mučenci iz Casamarija so v nasprotju s svetom ponavljali, da svetna pot ni Gospodova pot; Jezus Kristus je to jasno poudaril, ko je govoril o blagru preganjanim. »Naši mučenci so sprejeli sovraštvo sveta, ker so vedeli, da je to sovraštvo posledica njihove vere. O nekaterih poznamo le ime in kakšno majhno stvar, a kot je bilo rečeno: mučenci sijejo kot zvezde, njihovo pričevanje je močno, spodbudno in postane največje pričevanje ljubezni,« je zapisal pater Volpi.

Sobota, 17. april 2021, 12:10