Išči

Papež Frančišek na otoku Lezbos, 16. april 2016 Papež Frančišek na otoku Lezbos, 16. april 2016 

Svet naj prisluhne kriku beguncev. Visoki komisar o srečanju s papežem

Papež Frančišek je v petek, 16. aprila, v avdienco sprejel Filippa Grandija, visokega komisarja Organizacije združenih narodov za begunce. Ta je v intervjuju za Vatican News izpostavil dejstvo, da je težko biti v dialogu s svetom, ki je ravnodušen do najrevnejših in najranljivejših, ter povedal več o tematikah, o katerih sta govorila s svetim očetom.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

O težkih mednarodnih razmerah

»Predvsem o teh težkih mednarodnih razmerah, v katerih so najranljivejše skupine, s katerimi se mi ukvarjamo – begunci, notranji razseljenci – najbolj izpostavljene, posebej zaradi ekonomskih posledic pandemije. Potem je tukaj tudi politični kontekst, ki ostaja zelo zahteven za te osebe, tudi zato, ker je bil izredno politiziran; in sprejemanje, ki bi moralo biti humanitarno dejanje, kot spominja papež Frančišek, je večkrat postalo vprašanje politične razprave. Potem pa sva govorila tudi o specifičnih situacijah: o Srednji Ameriki, Južni Ameriki, predvsem o množičnem izseljevanju Venezuelcev, o Libanonu, ki se nahaja v globoki krizi. Ter tudi o Evropi, ki mora čim prej najti skupno rešitev za prepoznavanje, sprejemanje in integriranje beguncev itd. In moram reči, da imamo sveti oče in mi glede teh tematik iste poglede.«

Kdo so danes begunci?

Grandi je zatem odgovoril na vprašanje, kdo so danes begunci, kakšne so njihove zgodbe. »Glede na splošno znano definicijo so to osebe, ki bežijo zaradi nasilja, diskriminacije, preganjanja. In kakor je spomnil med srečanjem papež, se zdi, da se spori in vojne množijo in nikoli razrešijo. In ta množična izseljevanja, ti izgnanci se mešajo z drugimi situacijami, kot so revščina, podnebne spremembe, trenutna pandemija. Gre za zelo kompleksne tokove prebivalstva, ki jih tudi vlade težko upravljajo; brez dobrega upravljanja pa se ne ustvarjajo le napetosti z lokalnimi skupnostmi, ki jih je potrebno rešiti, ampak se predvsem te ljudi pušča v "nerešenih" situacijah, ki so s človeškega in humanitarnega vidika zelo zahtevne.

Včasih je dialog s svetom zelo težaven

»S svetom, ki je gluh, brezbrižen, s svetom, ki ga raztresajo ​​tudi številni drugi problemi – kot je na primer sedaj tudi pandemija –, je včasih težko dialogizirati. Vendar pa gre prav tako za svet, v katerem žal obstajajo tudi tisti, ki preveč kričijo in trpljenje teh oseb izkoriščajo za pridobivanje glasov, za zmago na volitvah in, da si pridobijo še več moči. In to je tisto, kar moti, in prav temu se moramo zoperstaviti s sporočilom papeža Frančiška, ki je sporočilo solidarnosti, človečnosti, sporočilo bratstva, ki ga nenehno poskuša širiti po vseh državah sveta.«

Težave, s katerimi se morajo soočati begunci in migranti

V nadaljevanju intervjuja je visoki komisar Združenih narodov za begunce spregovoril o težavah, s katerimi se morajo begunci soočati na poti v iskanju boljše prihodnosti. Mnogi izmed njih so primorani ostati v zbirnih centrih, kjer so pogosto razmere izredno težke. Primer je tudi na otoku Lezbos, ki ga je papež obiskal pred petimi leti. »Danes ti človeški tokovi niso le način, na katerega te osebe pridejo iz brezupnih situacij, ampak žal prečkajo druge države, ki so prav tako v brezupni situaciji, ali pridejo v okoliščine, kjer te osebe ne najdejo zaščite, stabilnosti, sprejema, ki bi ga morale biti deležne. Ne gre samo za otok Lezbos … pomislimo na Libijo, ki je prav tako ena izmed tranzitnih držav. Pomislimo na balkansko pot – o tem sva se pogovarjala s papežem Frančiškom –, zaradi katere danes v Italijo ponovno prihaja veliko oseb in zapletenih gibanj. Živimo v svetu, v katerem smo postali vsi bolj mobilni, kar pa žal pogosto izkoriščajo tudi zločinci in trgovci z ljudmi – zaradi njih so mnogi migranti in begunci izpostavljeni velikim nevarnostim.«

Komisariat po 70. letih še vedno nujno potreben

Nastanek Visokega komisariata za begunce sega v leto 1950. Ta organ Organizacije združenih narodov je dvakrat prejel Nobelovo nagrado za mir: leta 1954 in 1981. Ob koncu pogovora je Filippo Grandi odgovoril na trditev, da je delo omenjene Agencije po 70. letih še vedno bistvenega pomena: »In pomislite, da je bil Visoki komisariat ustanovljen leta 1950, z namenom, da bi trajal tri leta. In po več kot sedemdesetih letih smo žal še vedno – poudarjam besedo žal – potrebni. Med drugim letos obhajamo 70-letnico Konvencije o pravicah beguncev: gre za dokument, ki je kljub svoji visoki starosti še vedno zelo aktualen.«

Sobota, 17. april 2021, 20:34