Išči

Vatican News
Basilio in Halyna Pochylak s papežem Frančiškom Basilio in Halyna Pochylak s papežem Frančiškom 

Moje poslanstvo v zaporu v Buenos Airesu s p. Bergogliem

Halina Rozanska de Pochylak pripoveduje o svoji izkušnji v zaporu v Buenos Airesu, kjer že dolga leta dela kot prostovoljka. Med drugim je spoznala tudi Jorgeja Maria Bergoglia, ki je obiskoval zapornike.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Papeža Frančiška sem spoznala, ko je bil provincial jezuitov in zame je eden izmed največjih papežev, tudi zato, ker še naprej izkazuje svojo bližino možem in ženam našega časa, ki zaradi pandemije živijo v svetovni krizi brez primere.« S temi besedami se začenja pričevanje 78-letne Haline Rozanske de Pochylak, ki je po drugi svetovni vojni iz Lvova s svojimi starši migrirala v Argentino. Ko ji je bilo osem let, je doživela življenjski preobrat: izvedela je za smrt svoje babice, ki je bila zapornica v Sibiriji in žrtev komunističnega režima. Takrat se je odločila, da bo svoje življenje posvetila pomoči zapornikom in tudi danes, kljub svoji starosti, trem otrokom in devetim vnukom, še naprej nadaljuje s svojim služenjem v zaporu v Buenos Airesu.

Bergoglio kot spovednik

Med pomenljivimi izkušnjami je bilo zanjo srečanje s Jorgejem Mariem Bergogliem: »Spominjam se, da je kot škof in tudi kot kardinal obiskoval zapornike, ki so imeli vklenjene roke in noge, bolnike z aidsom, ki so bili obsojeni na zelo dolge kazni. Zahteval je, da so jim bili zagotovljeni pogoji za to, da se je lahko z njimi pogovarjal, in navadno mu je to uspelo. Tako se je usedel poleg njih in jih spovedoval tako kot noben drug duhovnik pred njim. Po njegovih obiskih je bilo veliko spreobrnjenj,« je še povedala prostovoljka, ki prav tako lahko vedno lahko računa na pomoč svojih treh otrok. Njen mož je umrl pred dvema letoma, otroci pa so ji vedno blizu, pomagajo ji tudi materialno. Tako so ji priskočili na pomoč, ko je bilo potrebno prebeliti kapelo zapora, hčerka, ki je odvetnica, pa ji pomaga pri uporabi računalnika in branju sodnih aktov.

Ljubiti tiste, ki so zavrženi

Halinino poslanstvo v zaporu so zaznamovale mnoge osebne izkušnje. Posebej se spominja neozdravljivo bolnega zapornika, ki ga je pred smrtjo naučila moliti. »Imel je raka na grlu in kar naprej je prosil za cigareto. Kljub temu, da ne kadim, sem jo priskrbela in šla naslednji dan k njemu, da bi mu jo ponudila. Hkrati sem mu podarila tudi Sveto pismo. Odgovoril mi je, da ga ne bo niti odprl, ker je nepismen. Vendar pa je izrazil željo, da bi molil, in me prosil, naj ga naučim Očenaš. Medtem ko je molil, sem videla, da se je njegov obraz razjasnil, saj je mislil na svojo družino in na svoj rojstni kraj, Patagonijo. Večkrat me je prosil, naj ga spremljam pri molitvi. Odpovedal se je celo nogometu, nad katerim je bil zelo navdušen, da bi prosil Gospodovo pomoč. Nekega dne je vztrajal, naj pridem k njemu v nedeljo. Pustila sem družinske obveznosti in ga šla obiskat. Ves čas sva molila. Po dveh dneh sem se vrnila in pazniki so mi povedali, da se je poslovil tisto nedeljo zvečer, ob podpori in tolažbi svojih kolegov.«

Glede življenja po prestani zaporni kazni pa Halina pravi, da je oseba, ki pride ponovno na prostost, prestrašena in ne ve, kako naj se obnaša v družbi. Pogosto naredi hude napake. Drugi je ne sprejmejo in nima zagotovljenih osnovnih sredstev za preživetje. »Naš odgovor mora biti samo eden: ljubezen do njih,« poudari in nadaljuje: »Nikoli niso prejeli ljubezni, naklonjenosti in to je poglavitni razlog za njihove napake. Približati se jim moramo z molitvijo, tudi če gre za nalogo, ki je težavna. Vendar pa lahko uspemo preko ljubezni in bližine.«

Ponedeljek, 12. april 2021, 10:39