Išči

Vatican News
Katoličani sirskega obreda med molitvijo v cerkvi Brezmadežnega spočetja v Karakošu, ki jo bo papež obiskal v nedeljo Katoličani sirskega obreda med molitvijo v cerkvi Brezmadežnega spočetja v Karakošu, ki jo bo papež obiskal v nedeljo  (AFP or licensors)

Kristjani prisotni v Iraku že od prvega stoletja

Eden izmed poglavitnih namenov apostolskega obiska v Iraku je bližina, ki jo želi sveti oče na poseben način izkazati kristjanom, ki so bili v preteklih desetletjih skupaj z drugimi manjšinami preganjani. Leta 2003 jih je bilo okoli 1,4 milijona, medtem ko ocenjujejo, da jih je danes približno 300.000.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Arabska črka nun je bila znamenje, ki so ga pripadniki milice samooklicane Islamske države v Mosulu uporabljali, da so označili domove »Nazarečanov«, tistih, ki sledijo Jezusu. Šlo je za grozovito strategijo, zaradi katere so kristjani leta 2014 množično začeli zapuščati planoto Ninive. Primorali so jih, da so se spreobrnili v islam, plačali visok davek ali pa zbežali. Vendar pa so kristjani na tem področju živeli že od prvega stoletja dalje. Danes krščansko skupnost na tem območju tvorijo kaldejska, sirska, armenska, latinska in melkitska Cerkev, skupaj s pravoslavnimi in protestantskimi verniki. Njihovo življenje ni bilo lahko in je bilo preko stoletij pogosto zaznamovano z diskriminacijo in preganjanji.

Svetopisemske korenine in začetki krščanstva

O prisotnosti kristjanov v Iraku poročajo tudi Apostolska dela. Gre za Cerkev, ki ima svoje korenine v samih začetkih krščanstva. Na tem področju so namreč evangelij oznanjali apostol Tomaž in njegova učenca Addai in Mari, katerima pripisujejo eno izmed evharističnih molitev vzhodne Cerkve.

Vendar pa je bilo območje današnjega Iraka še pred krščanstvom prepleteno s koreninami izraelskega ljudstva. Abraham je šel od Ura do Harana ter se napotil proti kanaanskim deželam. Tudi Ninive, ki se nahajajo v neposredni bližini Mosula, so v Svetem pismu večkrat omenjene. Prestolnica Asirije je svoj vrhunec dosegla v sedmem stoletju pred Kristusom in konec istega stoletja je bila tudi uničena, kot je napovedal prerok Nahum. V Ninive je Bog poslal preroka Jona, ki je napovedal uničenje mesta, vendar pa so »Ninivljani verovali Bogu, oklicali post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega« in »Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.« O teh krajih je govoril tudi Jezus ter s tem potrdil, kako pomembni sta geografija in zgodovina zveličanja, ki zaznamujeta to področje: »Ninivljani bodo na sodni dan vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se na Jonovo oznanilo.« Na tej zemlji je judovsko ljudstvo prav tako trpelo v babilonskem izgnanstvu. Gre za zibelko starodavnih civilizacij, kjer tudi svetišča, samostani in cerkve pričujejo o prisotnosti krščanstva od njegovih prvih začetkov.

Arabci, vloga kristjanov in oznanjevanje evangelija

Cerkev na vzhodu je bila prva stoletja v razcvetu. Ko so v 7. stoletju prišli Arabci, ki so premagali Sasanide, so kristjani predstavljali vsaj 50% prebivalcev na ozemlju današnjega Iraka. Njihov jezik in kultura sta bila sirska, vendar pa so postopoma prevzeli arabski jezik, da bi se na ta način integrirali. Kljub temu pa so sirski jezik ohranili v bogoslužju in literaturi. S prihodom abasidskega kalifata se je središče oblasti preselilo v Bagdad. V tem obdobju so imeli kristjani pomembno vlogo, saj so pripomogli k lažji kulturni integraciji ter bili dejavni na področju prevajanja. Hunayn Ibn Isaq al-Ibadi je prevedel preko 40 knjig iz grščine v arabščino in več kot 95 v sirščino. Šlo je za dela antičnih grških filozofov in grških ved. Abasidi so sčasoma skušali spreobrniti kristjane v islam, vendar pa je kljub temu ta Cerkev oznanjala evangelij v Damasku, Jeruzalemu, Aleksandriji in na Cipru. Misijonarje so poslali celo v Indijo – malabarska Cerkev je nastala zahvaljujoč evangelizaciji te Cerkve – ter na Kitajsko.  

Pod Otomani kristjani živeli v miru

Otomani so leta 1516 osvojili ozemlje današnjega Iraka in porazili mameluke, ki so preganjali kristjane na območju celotnega Bližnjega vzhoda. Pod njimi so kristjani lahko živeli v miru. Že pred njihovim prihodom, torej v 15. stoletju, so se na Cipru pričeli pogovori med vzhodno Cerkvijo in Rimom, ki so potekali večkrat vse do 19. stoletja. Tedaj je nastala precej velika veja te Cerkve, ki je postala kaldejska, torej katoliška, v občestvu z Rimom. Kljub temu je bilo v tem obdobju za vsako dejanje znotraj Cerkve potrebno sultanovo dovoljenje. V času prve svetovne vojne je potekalo tudi hudo preganjanje kristjanov. Umrlo je 1,5 milijona Armencev, v pobojih so bili umorjeni tudi mnogi člani vzhodne Cerkve in drugih Cerkva, tudi škofje in duhovniki.

Čas Huseinovega režima

V času diktatorskega režima Sadama Huseina so kristjani dosegli modus vivendi (način primernega sožitja), ki je Cerkvi prav tako omogočil socialno-karitativno delovanje. Kljub temu, da so bile krščanske šole nacionalizirane, so imeli kristjani v tem obdobju pomembno vlogo. Dejavni so bili na področju izobraževanja, medicine in kljub temu, da so bili v manjšini, so bili cenjeni zaradi svoje kulture in odprtosti. Kristjani so vedno želeli živeti skupaj z muslimani in tudi mnogi muslimani so cenili njihovo prisotnost, kar je dokaz, da je skupno sobivanje mogoče.   

Odpuščanje močnejše od sovraštva in smrti

Po dveh zalivskih vojnah pa se je v Iraku situacija za kristjane popolnoma spremenila. Doživeli so vrsto napadov, ki so se stopnjevali v preganjanje s strani samooklicane Islamske države med letoma 2014 in 2017. Veliko kristjanov je migriralo v tujino že v času vojne med Irakom in Iranom, po uvedbi embarga in vzpostavitvi t.i. Islamske države pa jih je veliko odšlo na kurdska območja. Tamkajšnji patriarh in škofje so pripravili resnično bratski sprejem za vse begunce. Pri tem pa niso poskrbeli le za materialne potrebe, ampak tudi za duhovni in verski vidik ter na ta način pomagali na smrt odgovoriti z vstajenjem in upanjem. Pretresljiva so pričevanja mnogih, ki so izgubili vse, vendar pa niso želeli obsojati pripadnikov ISIS, ampak so ponavljali Jezusove besede na križu: »Ne vedo, kaj delajo.«

Eksodus kristjanov

Pred začetkom druge zalivske vojne je v Iraku živelo 1,4 milijona kristjanov, medtem ko jih je danes le še okoli 300.000. Samo med letoma 2003 2015 je bilo umorjenih 1200 kristjanov, med njimi tudi msgr. Paulos Rahho, kaldejski nadškof v Mosulu, in pet duhovnikov. V atentatu na sirsko-katoliško cerkev 31.oktobra 2010 je umrlo 48 vernikov, islamski skrajneži pa so poškodovali ali uničili še 62 drugih cerkva.
Več kot 100.000 kristjanov je moralo skupaj z drugimi manjšinami kot so npr. jazidi zaradi samooklicane Islamske države zapustiti svoje domove. Ko je bil ISIS leta 2017 poražen, so se nekateri kljub strahu vrnili na planoto Ninive.

Dialog za močno in pluralistično državo

Patriarh Sako vztrajno poudarja pomen pogumnega dialoga med vsemi vpletenimi stranmi v Iraku, s katerim bi zgradili močno in pluralistično državo. Papež Frančišek vedno na poseben način izraža svojo bližino kristjanom in tudi drugim Iračanom, ki so v preteklih desetletjih veliko trpeli. Tokrat jo je še konkretneje potrdil tudi z apostolskim obiskom, ki si ga je že dolgo želel, tako kot tudi njegovi predhodniki.

Petek, 5. marec 2021, 11:08