Išči

Vatican News
Mosul: ena izmed zgradb po bombnem napadu Mosul: ena izmed zgradb po bombnem napadu  (AFP or licensors)

Irak: Prihodnost, ki jo je potrebno napisati onkraj razvalin vojn

Le še trije dnevi nas ločijo do začetka potovanja papeža Frančiška v Irak, ki je predvideno med 5. in 8. marcem. V pripravi nanj predstavljamo kratko zgodovino te arabske države, ki težko pričakuje prvi obisk Petrovega naslednika in je bila zadnja desetletja večkrat vpletena v vojne.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Iraška zgodovina je povezana z ljudstvi Mezopotamije, s Perzijci, Arabci, Mongolci in Osmanskim cesarstvom. Kristjani so bili na tem ozemlju prisotni že v prvem stoletju po Kristusu, saj je na področju Mezopotamije evangelij oznanjal apostol Tomaž v času po uničenju jeruzalemskega templja leta 70 po Kristusu. Gre za večstoletno zgodovino, ki je bila zaznamovana z osvajanji, vdori in vojnami.

Od Mezopotamskih ljudstev do Osmanskega cesarstva …

Iraške korenine so povezane z Mezopotamijo in s starodavnimi civilizacijami. Med četrtim tisočletjem in šestim stoletjem pred Kristusom so na njenem ozemlju živeli Sumerci, Akadci, Asirci in Babilonci. Prevladi Perzijcev in makedonskega osvajalca Aleksandra Velikega v četrtem stoletju pred Kristusom je sledilo nemirno obdobje: nadzor nad ozemljem današnjega Iraka so v drugem in tretjem stoletju prevzeli Parti in rimsko cesarstvo. V sedmem stoletju je bila zgodovina današnjega Iraka povezana z islamsko širitvijo in osvajanjem Arabcev. V osmem stoletju je Bagdad postal glavno mesto abasidskega kalifata. Dinastija Abasidov se je končala v 13. stoletju z vdorom Mongolov. V 16. stoletju so Turki pod vodstvom sultana Sulejmana Veličastnega osvojili Bagdad in iraško ozemlje se je združilo z Osmanskim cesarstvom. Prihodnja stoletja so bila zaznamovana z vpadi beduinov in delno prevlado drugih sil, vključno s Perzijci in mameluki.

… in do režima Sadama Huseina

Po prvi svetovni vojni in porazu Osmanskega cesarstva se je pričelo obdobje, v katerem je bilo ozemlje današnjega Iraka pod nadzorom britanske administracije. Leta 1921 je Irak postal ustavna monarhija. Leta 1958 je general Abd al-Karīm Qāsim z državnim udarom razglasil republiko. Nekaj ​​let kasneje, leta 1963, je po novem državnem udaru oblast prevzela stranka Baath, ki je sledila načelom socializma. Od leta 1968 je v Iraku vladal Ahmed Hassan al-Bakr, od 1979 pa Sadam Hussein, rojen leta 1937 v vasi v okrožju Tikrit in pripadnik sunitske manjšine. Na oblast je prišel tako, da je kot slogan uporabil izraz panarabizem, kar pomeni proces, ki naj bi med seboj združil vsa arabska ljudstva. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je obilno bogastvo, povezano z nafto, na mednarodnem prizorišču dobilo ne le gospodarski, temveč tudi politični pomen. 

Bagdad, iraški narodni muzej
Bagdad, iraški narodni muzej

Vojna med Iranom in Irakom

Kmalu po prevzemu oblasti Sadama Huseina leta 1980 se je med Irakom in eno izmed nearabskih držav, Iranom, začela krvava vojna. V primerjavi s prejšnjimi leti je bila tedaj zmogljivost in oboroženost iranske vojske bistveno manjša, saj je pred tem potekala revolucija proti šahu Mohamedu Rezi Pahlaviju, ki jo je vodil šiitski verski voditelj Ruholah Homeini. Po načrtih iraški generalov naj bi spopadi trajali le nekaj dni, vendar pa je 22. septembra 1980 izbruhnila vojna, ki je trajala osem let. Sadam Husein je iraški vojski ukazal, naj prestopi mejo in vdre na ozemlje Khuzestana, iranske regije, bogate z nahajališči nafte, kjer so živele tudi etnične skupine arabskega izvora. Povod za spopad je bil povezan z vprašanjem pravice plovbe po reki, ki jo Iračani imenujejo Šat el Arab, Iranci pa Arvand. Le-ta izvira na sotočju rek Evfrat in Tigris ter se izliva v Perzijski zaliv. Iraška vojska je bila bolje opremljena od iranske, ki pa je imela na večje število vojakov. Vojne grozote niso prizanesle civilnemu prebivalstvu. Od leta 1984 so bila mnoga iranska in iraška mesta izpostavljena vedno močnejšim bombardiranjem. Avgusta 1988 sta državi podpisali premirje, vendar pa je bilo gospodarstvo obeh držav ogroženo zaradi stroškov, povezanih s financiranjem vojne. Po mnenju različnih virov je vojna med Irakom in Iranom terjala najmanj milijon življenj.

Prva zalivska vojna

Avgusta leta 1990, dve leti po koncu vojne med Irakom in Iranom, ki je terjala najmanj milijon življenj, se je začelo naslednje dramatično poglavje iraške zgodovine. Po padcu berlinskega zidu leta 1989 se je splošna geopolitična situacija hitro spreminjala. Konec 80-ih let so se politične napetosti v Iraku povečale, izredno sta narasli tudi revščina in brezposelnost. Poleg stroškov zaradi vojne z Iranom se je moral Irak soočiti tudi z dolgovi drugim zalivskim državam, med drugim Kuvajtu, v višini 70 milijard dolarjev. Država je bila na robu bankrota. Sadam Husein je Arabsko ligo pozval k izbrisu dolga ter poudaril, da se je njegova država borila proti Iranu, ki je ga je opredelil kot grožnjo za države na tem področju. Poleg tega je Kuvajtu očital nezakonito črpanje nafte iz vrtin ob meji. Prav tako je zatrdil, da Združeni arabski emirati in Kuvajt namerno prekoračujejo izčrpavanje zgornje meje surove nafte, da bi ekonomsko škodovali Iraku. Nekaj ​​dni po teh izjavah je na meji že stalo 100.000 iraških vojakov. Pripravljeni so bili za napad na Kuvajt, majhno državo, ki ima v lasti 20% nahajališč nafte na svetu. Iraške čete so prestopile mejo 2. avgusta 1990.

Neposredni televizijski prenos

Prvi spopad si je bilo mogoče ogledati preko neposrednega televizijskega prenosa. Podobe kuvajtskih državljanov, ki bežijo, in poznejše podobe drugih dramatičnih trenutkov v vojni, kot so naftne vrtine, ki jih zažgala iraška vojska, so obkrožile ves svet. Organizacija združenih narodov je takoj sprejela dve resoluciji. S prvo je pozvala k umiku iraških vojakov, z drugo pa je dovolila trgovinski embargo z Irakom. Novembra je bagdadska vlada od Združenih narodov dobila naslednji ultimat: če iraške čete do 15. januarja ne zapustijo Kuvajta, se bo začel napad. V noči s 16. na 17. januar se je začela vojaška operacija koalicijskih sil pod vodstvom ZDA. Prva ofenziva je bila zračna, kasneje je sledili še napadi na tleh. Kuvajt je bil osvobojen, vojna se je končala 28. februarja 1991. Ameriški predsednik George H. W. Bush je tedaj izjavil, da so bili cilji zavezniških sil doseženi: Sadam Husein je sprejel brezpogojno premirje. Združeni narodi so potrdili gospodarske sankcije, vendar pa  režim Sadama Huseina ni bil strmoglavljen.

Prva zalivska vojna: naftne vrtine, ki jih je zažgala iraška vojska
Prva zalivska vojna: naftne vrtine, ki jih je zažgala iraška vojska

Med dvema vojnama

Takoj po koncu prve zalivske vojne je bil potrjen gospodarski embargo. Zatem je Organizacija združenih narodov pričela s programom Nafta za hrano, s čimer je Iraku omogočila prodajo nafte v zameno za hrano. Za civilno prebivalstvo je bilo to obdobje velikega trpljenja. Po poročilu Unicefa iz leta 1998 je v Iraku zaradi gospodarskih sankcij vsak mesec umrlo štiri tisoč otrok. Zdravila in cepiva so prihajala zelo neredno in le občasno. Bagdadska univerzitetna poliklinika, ki je bila največja in najbolj opremljena bolnišnica v državi, ni imela na razpolago osnovnih sredstev in pripomočkov. Po terorističnem napadu 11. septembra 2001 v ZDA je situacija postala še bolj zapletena. Ameriška vlada je iraškemu režimu očitala, da proizvaja orožje za množično uničevanje ter sodeluje s teroristično organizacijo Al Kaida. Šlo je za obtožbe, ki niso bile nikoli potrjene. Ameriške oblasti so kasneje sporočile, da ni bilo uradnih dokazov o sodelovanju med iraško vlado in islamskimi fundamentalističnimi skupinami. Nadzorniki OZN so prav tako potrdili, da niso našli orožja za množično uničevanje.

Druga zalivska vojna. Helikopterji ZDA v Iraku
Druga zalivska vojna. Helikopterji ZDA v Iraku

Druga zalivska vojna

Kljub temu pa se je 20. marca 2003 začela druga zalivska vojna. Prve enote kopenske vojske ZDA so na iraško ozemlje prispele iz Kuvajta. V vojaških operacijah je sodelovalo približno 150.000 ameriških vojakov in vojakov iz drugih držav. Mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA je v dobrem mesecu dni premagala iraški odpor. Vojaške operacije, povezane z drugo zalivsko vojno, so se uradno končale 1. maja 2003. Stranka Baath je bila prepovedana, Sadam Husein pa je pobegnil iz Bagdada. Decembra so ga ujeli v podzemnem skrivališču v vasi v bližini njegovega rojstnega kraja Tikrit. Posebno iraško sodišče ga je obsodilo na smrt zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu. Med dramatičnimi dogodki, ki so bili v središču sojenja, je bil tudi poboj 148 šiitov v kraju Dudžail leta 1982. Kazen je bila izvršena 30. decembra 2006. 

Nastanek samooklicane Islamske države

Po koncu režima Sadama Huseina so Irak začeli pretresati številni atentati in nasilje. Gverila se je okrepila, zaradi nenehnih spopadov med šiitskimi in sunitskimi skupinami pa je država postala še bolj nestabilna. V teh okoliščinah je nastalo vedno več organizacij, ki so podpirale radikalni islamizem. 29. junija 2014 je Abu Bakr al-Bagdadi iz mošeje Al Nuri v Mosulu razglasil nastanek kalifata na ozemlju, ki vključuje severovzhodno Sirijo in zahodni del Iraka: takoj po ustanovitvi t.i. Islamske države je na milijone ljudi živelo pod nadzorom milic al-Bagdadija. Uvedeno je bilo islamsko pravo, šeriat. Nekatere manjšine, vključno z jezidi, so začeli preganjati. Glavno mesto samooklicane Islamske države, ki je nadzorovala tudi nekatere naftne vrtine, je postalo mesto Raka na severu Sirije. Njene milice in privrženci so izvajali tudi tragične napade v tujini. Med njimi so bilo tudi teroristični napadi v Parizu 13. novembra 2015, v katerih je umrlo 137 ljudi.

Od leta 2015 je t.i. Islamska država začela izgubljati ozemlje. Zlasti v Iraku je bilo po ofenzivah iraške vojske in napadih ameriških letal osvojenih več mest, vključno s Tikritom, Ramadijem in Falužo. 9. decembra 2017 je iraški premier al-Abadi uradno razglasil zmago v vojni proti milicam samooklicane Islamske države.

Staro mestno jedro Mosula, julij 2017
Staro mestno jedro Mosula, julij 2017

V pričakovanju papeža Frančiška

Irak, ki pričakuje papeža Frančiška, je še vedno močno ranjen zaradi vojn, ki so zaznamovale njegovo nedavno zgodovino. Gre za državo, ki glede na zaloge nafte ostaja v svetovnem vrhu. Kljub temu ogromnemu bogastvu pa večina prebivalcev (preko 40 milijonov) živi v revščini. 7. maja 2020 je iraški premier postal Mustafa Kadimi, ki je že večkrat izpostavil kulturno in versko raznovrstnost Iraka. Po poročanju agencije Fides je v preteklih dneh dejal: »Mi Iračani smo močni v svoji pluralnosti in ostali bomo simbol sobivanja, strpnosti in resničnega državljanstva – kljub vsem zalezovanjem temačnih skupin, katerih načrti za uničenje naše čudovite države niso uspeli. Prisotnost avtohtonih krščanskih skupnosti v Iraku vse od apostolskih časov potrjuje sposobnost za odprtost, ki je značilna za civilizacije, ki so si od davnih časov sledile na ozemlju nekdanje Mezopotamije.«

Papež Frančišek in iraški predsednik Baram Salih, 25. januar 2020
Papež Frančišek in iraški predsednik Baram Salih, 25. januar 2020
Torek, 2. marec 2021, 13:28