Leone Pontecorvo. Cerkev ga je rešila pred nacisti
Andreja Červek - Vatikan
»Izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil, ki me je v življenju zaznamovala in mi okrepila judovsko identiteto,« je povedal Leone Pontecorvo, danes star 85 let. Osem mesecev je preživel v samostanu sester oblatinj v Rimu in se tako rešil pred nacisti.
Ponarejeni dokumenti
Bilo je oktobra 1943 in imel je osem let. Z mlajšim bratom Brunom, ki je bil star štiri leta, so ga sestre sprejele v ustanovo za fante. Njunemu očetu je uspelo dobiti ponarejene osebne dokumente neke družine, ki je bila ubita med bombardiranjem v Cassinu. Dobila sta priimek Buoncristiani.
Nogomet in izmenjavanje svetih podobic
Samo redovna predstojnica in upraviteljica šole sta vedeli, kdo sta v resnici Leone in Bruno. Nihče drug. In o tem sta zvesto molčali. »Bili sta izjemni. Bila sva kakor vsi ostali otroci,« pove Pontecorvo. Hitro sta se prilagodila na stroga pravila samostana: zbujanje ob zori, umivanje z mrzlo vodo, učenje, molitev, a tudi veliko prizanesljivosti in prostega časa. Leone je postal Cino Buoncristiani in začel organizirati nogometni turnir znotraj samostanskih zidov. Tudi bratec se ni nikoli dolgočasil ter postal navdušen zbiralec – ne sličic z nogometaši, ampak podobic s svetniki, ki jih je v predalih sester bilo na pretek.
Molitve v latinščini in služenje pri oltarju
Kljub zaskrbljenosti, kaj se je zgodilo staršem, ki so jih prijatelji kristjani skrivali v zazidani sobi stanovanja, je šolsko življenje zamotilo oba otroka. »Po nekaj tednih sem se navadil na vsa pravila samostanskega življenja,« se spominja Pontecorvo. »Od molitev v latinščini, do pomoči pri maši.« Leone, takrat Cino, je v šoli veljal za najboljšega: »Upošteval sem naročilo svojih staršev in hotel na najboljši način odigrati tisto vlogo, tako da sem poslal najboljši med ministranti. Ob dveh pomembnih priložnostih, za božič in veliko noč, sem bil izbran, da služim pri maši ob škofu. Izbran sem bil med več kot petdesetimi katoliškimi otroci v šoli. Pismo, ki sem ga pisal svojim staršem za veliko noč – se spominja – je bilo pismo sto procentnega katoliškega otroka. A nikoli se na naju ni pritiskalo, da bi se spreobrnila v krščanstvo.«
Strah
Leone Pontecorvo še vedno hrani veliko spominov na tisti čas. Izmed najlepših se spominja »najlepšega obraza, kar jih je kdaj koli videl«, obraza ene od sester, ki je zanj ljubeče skrbela, ko je zaradi vročine obležal v postelji. In tudi trenutkov polnih strahu. Nekega dne je na stopnišču samostana naletel na neko gospo, ki je za roke držala njegovega brata in mu govorila: »Jaz vem, kod si. Ti nisi Bruno Buoncristiani, ti si Bruno Pontecorvo! Jaz sem kot ti!« Leone se je takoj vmešal in osvobodil jokajočega Bruna. »Morda je tudi ona bila judinja. Pobegnila je in od takrat je nisem več videl,« doda.
Pomoč, ki jo je Cerkev nudila judom
Bruno in Leone sta po osvoboditvi, 4. junija 1944, samostan sester oblatinj zapustila s solzami v očeh. Leonovo srce je še vedno polno hvaležnosti tistim sestram. Nikoli več jih ni videl. »Sredi mnogih polemik sem se vodno postavil na stran Pija XII., papeža, ki je odprl vrata vseh samostanov. Pripravljen je bil pomagati judom. Samo v Rimu jih je bilo zaščitenih pet tisoč.« Pontecorvo, čeprav prizna, da z določenega zgodovinskega vidika ne razume papeževe odločitve za delovanje v tišini, pove: »Pij XII. si zasluži največjo zahvalo sveta. Njegova gostoljubnost do judov znotraj cerkva in samostanov je bila izjemna.«
