Albanija. Kombi s. Assunte in otroci iz Torovic
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Vrtec, verouk, svetovalnica, bližina ljudem …
»Dejavnosti našega misijona so bile določene glede na potrebe okolja in v tem trenutku so to: vrtec, verouk za različne starostne skupine, animiranje bogoslužja v štirih vaseh, svetovalni center, zdravila, tečaji za človeško in krščansko formacijo za mlade in družine, podaljšano bivanje za otroke, ki imajo težave, ter predvsem pozornost na najrevnejše – pogosto jih mi obiščemo na domu, ker navadno oni ne pridejo k nam. To vas smo leta 1995 izbrale zato, ker v njej ni bilo nobene ženske redovne skupnosti in ker smo razumele, da gre za zelo revno področje, ki je potrebovalo človeško in duhovno podporo. Na prvem srečanju z voditelji vasi, županom in drugimi ljudmi, je starejši mož rekel nekaj, kar mi je bilo zelo všeč: "Še dobro, da se je Gospod vrnil v ta kraj." Tukaj je bil zapor komunističnega režima, tako da so Torovice na slabem glasu in jih zato nihče ni izbral, da bi prišel sem. Vendar pa smo me pomislile, da Jezus prihaja naproti revnim, grešnikom. Škof Frano Illia, ki je bil tudi v zaporu v času režima in je veliko pretrpel, nam je rekel: "Še dobro, da na to zemljo pride redovna skupnost."«
Veliko revščine, 20 let izolacije
»Na tem področju je veliko revščine, saj je bilo zelo izolirano okoli 20 let in so novo cesto zgradili šele pred enim letom. Smo v neke vrste grapi, v kateri je majhna ravnina, ki jo je režim izsušil, medtem ko so na desni in levi strani hribi. Glede na to, da je bila magistralna cesta popolnoma zapuščena, smo bili odrezani od sveta, ljudje niso imeli dela, težave so prav tako na poljih, čeprav je zemljišče dobro, ker je bilo izsušeno. Ko je režim padel, so bili ljudje tako revni, da so zato, da bi preživeli, pokradli vse cevovode, vse tisto, kar je režim naredil dobrega na tem pdročju, da bi ga izsušili, in zdaj so ponovno poplave. Poleti je suša, pozimi pa veliko vode, zato so posredi tudi pridelki. Ljudje so zelo revni, tudi zato, ker zaradi uničene ceste izmenjava oz. trgovina z drugimi predeli ni bila mogoča.«
Tri sestre, pomoč župnika in prostovoljcev
S. Assunta je v nadaljevanju pogovora povedala, koliko ljudi je vključenih v njihove dejavnosti: »V vrtcu je 32 otrok, skupaj z njihovimi starši, saj organiziramo tudi formacijo zanje. K verouku prihaja okoli 120 otrok iz štirih vasi, s katerimi se srečujemo enkrat tedensko, tedenska srečanja pa imamo tudi s tridesetimi mladimi. Na tem področju živi skupno okoli 790 družin. V skupnosti smo tri sestre, vendar pa nam pomagajo tudi prostovoljci in župnik, ki je mlad in z nami veliko sodeluje. Naš misijonski center je nekakšna referenčna točka za celotno področje. V skladu z našo frančiškansko karizmo želimo slediti ubogemu, ponižnemu, križanemu Kristusu: najprej molimo, potem pa gremo k ljudem, da bi jim lahko pomagale pri tem, kar potrebujejo. Jasno je, da ne uspemo narediti vsega, vendar pa so ljudje zadovoljni, iščejo nas in so nas zelo dobro sprejeli. Preden smo prišle, so nam mnogi svetovali, naj ne gremo sem, češ da so ljudje malo posebni, vendar pa smo me zaupale Gospodu.«
Gradnja novega vrtca »Veselje do življenja«
Sestre so morale propadajočo stavbo vrtca, ki se imenuje »Veselje do življenja«, zapustiti in gradijo novo: »Stara zgradba je predstavljala veliko problemov, prišla je tudi državna inšpekcija, ki je podala svoje pripombe in opazke. Sedaj stavbo na novo gradimo, vendar pa še vedno potrebujemo sredstva, saj ta, ki jih imamo, ne zadoščajo. Bogu hvala, smo že prejeli nekaj darov, vendar pa nam še precej manjka, da bo gradnja lahko končana. Vrhnji del je pokrit z betonsko ploščo, potrebno je narediti streho, omet, vrata, okna in pregrade. Trenutno otroci med 3. in 6. letom, ki obiskujejo vrtec, prihajajo v hišo, kjer živimo sestre. Soba, ki smo jo za to namenile, je precej velika, vendar pa seveda vrtčevski otroci ne morejo vzdrževati medsebojne razdalje, zato smo še bolj pozorni na razkuževanje rok in merjenje temperature preden vstopijo v kombi, ko jih pridemo iskat na dom. Predvsem pa prosimo mame, naj jih ne pošiljajo v vrtec, ko kdo v družini zboli zaradi covida ali ko imajo otroci povišano temperaturo.«
Sodelovanje
»K nam prihajajo tudi nekateri prostovoljci, ki se igrajo z malo večjimi otroki in se srečujejo z njihovimi družinami. Imenujejo se "ambasadorji miru" in so del drugega misijona. Šola je bila zaprta in otroci so ostali doma, vendar pa so od aprila naprej ponovno začeli hoditi k nam, ker imamo razne igre in zanje pripravljamo različne dejavnosti po verouku, tako da radi pridejo.«
Zahvala ljudem, ki podpirajo misijone
Ob koncu pogovora pa je s. Assunta odgovorila na vprašanje, kakšno je njeno sporočilo različnim italijanskim misijonskim in župnijskim skupnostim, ki sestram v Albaniji pomagajo z molitvijo in s svojimi darovi: »Hvaležne smo in se iz dna srca zahvaljujemo za vse tiste, ki molijo za misijone in si prizadevajo ponuditi roko. Res je sicer, da mi osebno darujemo vse, darujemo življenje, vendar pa potrebujemo sodelavce, ki so nam blizu in nas spodbujajo. Tako lahko nadaljujemo z navdušenjem in tudi ponudimo roko, da bi resnično lahko dvignili tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč. In iskreno moram reči, da nam Gospod nikoli ni odmaknil svoje pomoči. Kadar nam je kaj manjkalo, je nekdo potrkal na vrata ali nas poklical po telefonu in rekel: "Poglejte, jaz sem pripravljen dati ali narediti to stvar." Gospod nam je res v vsem pomagal. Zahvaljujem se predvsem Gospodu in potem vsem, ki so občutljivi za misijone. Misijon gre namreč naprej le, če obstajajo bratje, ki nas podpirajo in nam pomagajo.«
