Jean, Dorothy, Ita in Maura - evangelizatorke in mučenke

Andreja Červek – Vatikan

Maura, Ita, Dorothy in Jean so bile »mučenke in priče Boga«, ki so »ljubezen do revnih in izključenih«, bolj kot z besedami, živele z »utelešenjem evangelija«, je zatrdil kardinal Michael Czerny, podtajnik oddelka za migrante in begunce pri Dikasteriju za služenje celostnemu človeškemu razvoju, ki je ob 40. obletnici smrti ameriških misijonark daroval sveto mašo v cerkvi sv. Frančiška Ksaverja (oratorij Caravita) v Rimu.

Maura Clarke, Ita Ford, Dorothy Kazel in Jean Donovan so bile misijonarke iz ZDA, ki so v Salvadorju opravljale svoje evangeljsko poslanstvo med revnim prebivalstvom. 2. decembra 1980 jih je na poti z letališča ustavila skupina vojakov. Bile so pretepene, posiljene in zatem ubite. Njihova telesa so našli v bližnji jami. Maura in Ita sta bili redovni sestri skupnosti Maryknoll, Dorothy je bila uršulinka, Jean pa misijonarka laikinja.

Papež: Zgled zvestih učenk misijonark

Ob koncu včerajšnje splošne avdience se jih je spomnil tudi papež Frančišek in dejal, da so »s svojim evangeljskim prizadevanjem in velikim tveganjem prinašale hrano in zdravila razseljenim osebam ter pomagale najrevnejšim družinam. Te žene so živele svojo vero z veliko širokosrčnostjo. So zgled za vse, da bi postali zvesti učenci misijonarji.«

Pisno pričevanje misijonarja Chisholma

Kardinal Czerny je na tragične dogodke izpred 40 let spomnil z besedami kanadskega misijonarja Gregoryja Chisholma, ki danes deluje v Pucallpi v perujski Amazoniji. Chisholm je kot član ekumenske delegacije prispel na letališče v Salvadorju 2. decembra 1980 zjutraj. Na kratko so se pozdravili s s. Dorothy Kazel in laikinjo Jean Donavan, obe državljanki ZDA, ki sta čakali na prihod Ite Ford in Maure Clarke, prav tako Američanki, katerih letalo je imelo zamudo.

Avtomobil z ekumensko delegacijo, kjer je bil tudi Chisholm, je na poti z letališča, na osamljenem in »izredno temnem delu ceste«, ustavilo nekaj »zelo oboroženih članov narodnih varnostnih sil« ter »agresivno zahtevalo dokumente«. Ko so videli, da so kanadski državljani, so jih »nejevoljno spustili naprej«. Chisholm takole zapiše: »Kmalu zatem so na istem mestu iste varnostne sile ustavile enako vozilo, ki so ga očitno pričakovale. Ko so v vozilu videli štiri ameriške misijonarke, so jih pretepli, jih posilili in vsako ubili s strelom v glavo. Pokopali so jih v plitko jamo. Naslednji dan, 3. decembra, […], smo izvedeli za izginotje štirih žensk in za njihovo morebitno smrt. Poklicali smo veleposlaništvo ZDA za pomoč in naslednji dan, 4. decembra, nas je veleposlanik Robert White spremljal na letališče. Na poti na letališče, ob cestišču, smo se približali zapuščenemu in zažganemu vozilu sester in si zabeležili vse podrobnosti tistega strašnega prizora. Ko smo prispeli na letališče, so veleposlanika Whita obvestili, da so telesa sester ravnokar našli v plitki jami.«

Kardinal Czerny: Zmaga življenja nad smrtjo

Kot je nadaljeval kardinal Czerny v homiliji, pa »to niso bile zadnje besede mučeništva Jean, Dorothy, Ite in Maure«. Leta 1984 so štirje člani narodne vojske bili obsojeni uboja štirih misijonark. Trideset let pozneje je eden od njih priznal, da je sodeloval v zločinu v zvezi z neko drugo sestro iz skupnosti Maryknoll, ki je delovala v Salvadorju. In prosil za odpuščanje.

»Resnična sodna obramba ne bo prišla po zelo nepopolni človeški pravičnosti, temveč po božji spravi. To je zagotovo zmaga usmiljenja, zmaga svetlobe nad temo, življenja nas smrtjo,« je zatrdil kardinal Czerny in spomnil na papeževe besede, da je namreč današnjih mučencev mnogo več kot jih je bilo v prvih stoletjih. »Številke potrjujejo, kako velikanske so naloge vere, ljubezni in pravičnosti v našem svetu, čemur nasprotujejo sile obupa in nasilja,« kar je sveti oče komentiral z besedami: »Zanimivo in presunljivo je opaziti, kako sovražnost narašča vse do pobesnelosti pri preganjanju mučencev … Kako lahko nekdo pride do besa nad kristjanov, nad krščanskim pričevanjem in nad junaštvom kristjanov. […] V preganjanju je vedno navzočnost Jezusa, ki nas spremlja, navzočnost Jezusa, ki nas tolaži, ter moč Svetega Duha, ki nam pomaga, da gremo dalje. Ne izgubimo poguma, ko življenje, ki je zvesto evangeliju, sproži preganjanja.«

Evangelizatorke in mučenke

Kardinal Czerny je izpostavil, da so Jean, Dorothy, Ita in Maura »bile mučenke na lokalni, skromni ravni, pri svojem delu z revnimi, razseljenimi in žalujočimi. Pričevale so o ljubečem Bogu, ki ima najraje revne in odrinjene. In to niso počele toliko z besedami, ampak z življenjem in utelešenjem, o čemer nam govori evangelij: 'Tedaj so prišle k njemu [Jezusu] velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, pohabljene, neme in še veliko drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil' (Mt 15,30). Kakor je Jezus deloval v nasprotju z mogočneži svojega časa, tako so tudi štiri misijonarke pričevale tistim, ki imajo ušesa, a ne slišijo vpitja ubogih, katerih arogantno in cinično oko ne vidi Božjega kraljestva, ki je na dosegu roke.«

Jean, Dorothy, Ita in Maura so bile »evangelizatorke in mučenke«, je izpostavil kardinal. Zmaga je nedvomno njihova, kajti »goreča in pogumna dejanja solidarnosti in sočutja vztrajajo tudi v strašnih in nevarnih razmerah; krutim zločinom ni uspelo in jim ne uspeva ustaviti evangelizacije. Naš ljubeči Gospod Jezus Kristus še naprej daruje svoje življenju, tudi v tem letu pandemije, sredi mnogega trpljenja in številnih smrti, a z gotovo obljubo, da je smrt premagana za vedno.«