Fundacija "Pomoč Cerkvi, ki trpi" od leta 1947 pomaga kristjanom, ki so preizkušani

SVET

Z mašnimi nameni lahko pomagamo tudi preganjanim duhovnikom

Papeška fundacija »Pomoč Cerkvi, ki trpi« vernike vabi, naj mašne namene za rajne darujejo duhovnikom, ki nimajo denarnih sredstev in so preganjani. Darovi, ki jih bodo prejeli za opravljene svete maše, bodo namenjeni tudi za materialno in duhovno skrb krščanskih skupnosti, katerih verska svoboda je omejena. P. Raymond Abdo, provincial reda bosonogih karmeličanov Libanonu, je v intervjuju za Radio Vatikan povedal več o pomenu pobude ter o situaciji Cerkve v tej državi.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Pomoč ne le duhovnikom, ampak celotnim skupnostim

Kot je poudaril, verniki z darovi za opravljene svete maše ne pomagajo le duhovnikom, ampak celotnim krščanskim skupnostim, h katerim so ti poslani: »Spodbujam vse vernike, drage dobrotnike, naj namenijo darove za mašne namene duhovnikom, ki živijo na področjih, kjer so kristjani preganjani ali trpijo revščino. Dragi dobrotniki, s tem ne pomagate le svojim pokojnim in duhovnikom, ki darujejo svete maše. Poleg tega pomagate pri prizadevanju, da bi se evangelij ukoreninil v vseh tistih državah po svetu, kjer je težko izraziti svojo vero. V mnogih izmed teh držav obstaja t.i. Cerkev "katakomb". Ti darovi so prav tako dokaz občestva vesoljne Cerkve. Na svetu obstaja veliko krajev, kjer uradno skupnosti vernikov ne smejo obstajati ali se svete maše ne smejo obhajati v javnosti, zato je vsakršna pomoč zelo pomembna in dobrodošla. Papeška fundacija "Pomoč Cerkvi, ki trpi" stopi v stik z duhovnikom in vidi, na kakšen način lahko pomaga posameznim skupnostim.«

Ni dovolj, da se vstajenja le spominjamo, moramo ga živeti

Glede prisotnosti kristjanov in splošne situacije v Libanonu pa je p. Abdo dejal: »Gospodu se zahvaljujem, da je naša krščanska skupnost v Libanonu skupnost, katere korenine segajo v peto ali šesto stoletje. Vendar pa ta skupnost čuti veliko šibkost, posebej po zadnjih vojnah. Gre za eno izmed redkih držav v arabskem svetu, kjer se lahko izrazi svojo vero v vstalega Jezusa Kristusa. To je naše edino upanje, vendar pa ni dovolj, da se vstajenja le spominjamo, ampak ga moramo živeti. Življenje, ki smo ga prejeli v Jezusu Kristusu, se seje z načinom življenja. Pomembno je, kako gledamo na druge, kako živimo do drugih – naše življenje mora biti izraz vere v Jezusa Kristusa, vere v večno življenje, ki nam ga On podarja.«

Ogrožena prisotnost kristjanov

»Prebivalci v Libanonu se trenutno nahajajo v težki situaciji: korupcija je zelo razširjena, pomanjkanje transparentnosti je veliko, soočamo se z valutno krizo in s pretiranim dolgom; revščina hitro narašča, prav tako razlike v prihodkih, elektroenergetski sistem ne deluje dobro, kakovost vode v gospodinjstvih je slaba. Dodaten razlog za zaskrbljenost predstavlja 1,5 milijona beguncev, ki so prišli iz Sirije v Libanon, že sicer nestabilno situacijo pa je še zaostrila pandemija novega koronavirusa. V tem kontekstu je prisotnost kristjanov resno ogrožena in če se stanje ne bo izboljšalo, bodo verniki še naprej emigrirali. Libanon je tako v nevarnosti, da postane muslimanska arabska država, v kateri našim bratom v veri ne bo priznan enakovreden položaj.«

Prisluhni prispevku