Nova knjiga p. Cantalamesse: Kristusova Beseda. Razlage nedeljskih in prazničnih beril

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

V preteklosti homilije iz župnije in televizijskih oddaj

Kakor je avtor zapisal v predgovoru, je v preteklosti že objavil dve knjigi z razmišljanji ob nedeljskih evangelijih: Beseda in življenje (Città Nuova 1977) in Vrzite mreže (PIEMME 2001). Prva je vsebovala homilije, ki jih je imel v eni izmed župnij skozi tri liturgične cikle, v drugi pa so bili zbrani komentarji evangelijev, ki jih je med letoma 1994 in 2008 pripravljal za televizijsko oddajo »Po njegovi podobi«, ki jo predvajajo na prvem programu italijanske nacionalne televizije.

Večina vsebine knjige je nova

Glede na to, da sta obe izdaji že nekaj let razprodani, je p. Cantalamessa dobil veliko vzpodbud za to, da bi bilo njegovo gradivo ponovno dostopno. Kot je še zapisal v predgovoru k novi knjigi, je v času dolge karantene zaradi pandemije koronavirusa lahko tem prošnjam ugodil. Ob tem poudari, da ne gre za novo izdajo gradiva, ki je bilo že objavljeno, ampak je dobršen del vsebine nov. Poleg izkušnje v župniji in na televiziji je želel v novo knjigo vključiti tudi svoje štiridesetletno poslanstvo pridigarja Papeške hiše.

V Svetem pismu vse govori o Kristusu

Vsako razmišljanje v knjigi po njegovih besedah »izhaja iz prepričanja, da v Svetem pismu vse govori o Kristusu, kakor je On sam razložil emavškima učencema, ter da je On tisti, ki nam še vedno govori "v živo", ko poslušamo njegov evangelij pri bogoslužju kakor nas je spomnil koncil (Sacrosanctum concilium, 7).«

Knjiga je namenjena vsem

Nova knjiga ponuja spodbude za premišljevanje v prvi vrsti tistim, ki med nedeljsko homilijo razlagajo evangelij vernikom. Vendar pa, kakor še beremo v predgovoru, to ni edini in morda niti glavni namen. Po drugem vatikanskem koncilu se namreč vedno bolj uveljavlja praksa, da se verniki na nedeljsko sveto mašo že med tednom pripravijo s skupnim branjem in razlaganjem nedeljske Božje besede. To delajo mnogi redovniki in redovnice, pa tudi nekatere družine in posamezniki, ki imajo radi Božjo besedo, tako da so razmišljanja p. Cantalamesse na poseben način namenjena tudi njim. Tokratna izdaja vsebuje razlage nedeljskih evangelijev za leto A, B in C ter evangelijev, ki jih beremo ob slovesnih praznikih in praznikih.

Sv. Ambrož in Bossuet o Božji besedi

P. Cantalamessa ob koncu predgovora navede še dva citata, ki sta po njegovem mnenju pomenljiva. Sv. Ambrož pravi, da je Božja beseda »vitalna substanca naše duše; hrani jo, pase in vodi; ni je stvari, razen Božje besede, ki bi mogla ohranjati živo človekovo dušo (Comm. Salmo 118,7). Znani pridigar Bossuet pa doda: »Kakor je Kristusovo telo realno navzoče v najsvetejšem zakramentu, je Kristusova resnica prisotna v razlagi evangelija. V skrivnosti evharistije so hostije, ki jih vidite, znamenja, vendar pa je to, kar vsebujejo, sámo Kristusovo telo; v Svetem pismu so besede, ki jih poslušate, znamenja, vendar pa je misel, ki jo prinašajo, sama resnica Božjega Sina« (Oeuvres Oratoires, Pariz 1927, str. 627).

P. Cantalamessa o sebi

P. Raniero Cantalamessa se je rodil 22. julija 1934 v kraju Colli del Tronto v Italiji. Na spletni strani bratov kapucinov je kratka predstavitev njegovega življenja, v kateri je leta 2006 zapisal: »Gospod me je poklical, ko sem bil še zelo mlad. S trinajstimi leti sem vstopil v kapucinsko malo semenišče. Tam smo imeli duhovno obnovo, ki je bila prva v mojem življenju. To je bilo v letu po koncu vojne. Ta duhovna obnova je bila odločilna za moje življenje. Takrat sem jasno začutil Božji klic, da postanem duhovnik in Frančiškov brat kapucin. To se je zgodilo na tako jasen način, da nisem mogel o tem nikoli podvomiti. Svojo formacijo sem začel v Markah, v ankonski provinci, posvečen sem bil leta 1958; nato so me predstojniki poslali na študij teologije v Fribourg, kjer sem doktoriral iz teologije. Kasneje so me poslali v Milano na Katoliško univerzo, da bi poglobil znanje klasičnih jezikov.

Nadaljeval sem s študijem cerkvenih očetov. Nato so me prosili, naj ostanem na tej univerzi, in skoraj takoj sem postal redni profesor zgodovine izvirov krščanstva in tudi predsednik oddelka za religijske vede. V veliko osebno zadovoljstvo in tudi v zadovoljstvo mojih predstojnikov sem poučeval kakšnih dvanajst let. Potem se je pa v nekem trenutku zgodilo nekaj, kar je bila zame velika milost, za druge pa v tistem času velik škandal: zapustil sem univerzo, ker sem zaslišal klic, naj opustim poučevanje, naj opustim vse in postanem popotni pridigar, ki oznanja Božjo besedo. To ni bila moja osebna izbira, to je bil sad darov Svetega Duha. Pri tem mi je pomagala izkušnja v gibanju Prenove v Duhu. To pripisujem daru krsta v Svetem Duhu. Ko sem se tako začel pripravljati na to življenje, me je vrhovni predstojnik kapucinskega reda imenoval za pridigarja Papeške hiše. Kar nisem mogel verjeti, da bom moral prav tam začeti oznanjati Božje kraljestvo. Tako se je vse to začelo in to je bil zares blagoslov, kajti pridigati papežu je pomenilo, da sem moral še naprej študirati, da sem se pripravljal, prenavljal v svojem pridiganju, kasneje pa mi je to odprlo številna vrata v preostalo Cerkev. Kadar nisem tukaj v našem bratstvu, sem ves čas na poti po širnem svetu, kjer vodim duhovne vaje za škofe, škofovske konference, duhovnike, Božje ljudstvo. Naj omenim le en primer: pravkar sem se vrnil s poti po ZDA (op. v letu 2006), kjer sem vodil duhovne vaje za 26 škofov, duhovne vaje za 5000 ljudi v bostonski škofiji, kjer je kardinal Sean Patrick O’Malley, naš brat kapucin. Bilo je 5000 udeležencev, duhovne vaje samo za moške. Govorim semeniščnikom na različnih koncih sveta. Seveda je dejstvo, da sem papeški pridigar, svojevrstno zagotovilo, da smo v občestvu s papežem. To je bil torej zame in za to pastoralno služenje velik blagoslov.«