Katoliške ustanove proti izpustu toplogrednih plinov
Andreja Červek - Vatikan
Od investiranja v podjetja, ki prispevajo k izpustu toplogrednih plinov, danes odstopa 47 verskih ustanov. Gre za katoliške, protestantke in judovske institucije v 21 državah. Med katoliškimi so tudi Komisija škofovskih konferenc Evropske unije, Karitas Azija in Združenje katoliških duhovnikov ZDA. Gibanju se je do sedaj pridružilo že okoli 400 katoliških institucij.
Odločitev sledi operativnim smernicam o celostni ekologiji, ki so izšle junija letos, ob peti obletnici papeževe okrožnice Laudato si', pod naslovom Pot za skrb za skupen dom. Dokument je bil rezultat skupnega dela različnih vatikanskih dikasterijev, nekaterih škofovskih konferenc in katoliških organizacij. V njem katoličani in kristjani na splošno najdejo smernice za zdrav odnos s stvarstvom. Med temi je tudi poziv, naj se izogibajo investiranju v podjetja, ki škodujejo človeški ali družbeni ekologiji, na primer preko podpore splava ali trgovine z orožjem, ali pa okoljstveni ekologiji, na primer preko izpustov toplogrednih plinov.
Del pobude odstopanja od vlaganj v toplogredne pline je tudi Komisija škofovskih konferenc Evropske unije. Generalni tajnik Manuel Enrique Barrios Prieto je tudi druge ustanove pozval, naj se pridružijo temu gibanju, da bi »skupaj naredili konkretne korake za rešitev podnebne krize«. Po njegovih besedah je prizadevanje za uresničevanje Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah pomembno. Rešitev podnebne krize bo človeško družino obvarovala pred nevarnostmi sveta, katerega ozračje se vedno bolj segreva. Zato je odločno delovanje sedaj bistveno, je zatrdil Prieto. Inger Andersen, izvršna direktorica okoljskega programa pri ZN in generalna podsekretarka ZN, pa je izjavila, da »je ekonomska moč verstev, ki je usmerjena v odgovorna vlaganja in v zeleno ekonomijo, lahko pomembno gibalo pozitivne spremembe in spodbuda za druge«.
V ospredju dokumenta Pot za skrb za skupen dom je sporočilo okrožnice Laudato si': vse je med seboj povezano, ne obstajajo ločene krize, ampak ena sama in kompleksna družbeno-okoljska kriza, ki zahteva dejansko ekološko spreobrnjenje. Poudarjena je potreba po ekološkem spreobrnjenju in po preoblikovanju miselnosti, ki vodi v skrb za življenje in stvarstvo, k dialogu z drugimi in k zavedanju, da so svetovni problemi med seboj močno povezani.
Prizadevanje katoličanov za čisto in obnovitveno energijo je že sicer del družbenega nauka Cerkve. Papež Pavel VI. je pred petdesetimi leti izpostavil, da je »vse organsko prepleteno« v skladu z »ljubečim načrtom Stvarnika«, ter že takrat opozarjal pred nevarnostjo »prave ekološke katastrofe«.
Tudi papež Frančišek v okrožnici iz leta 2015 Laudato si' poudari, da je vse med seboj povezano ter spregovori o kompleksni krizi, ki je tako socialna kot okoljstvena: »Ko govorimo o 'okolju', izpostavljamo še neki drugi odnos: tisti med naravo in družbo, ki v njej prebiva. To nam preprečuje, da bi na naravo gledali kakor na nekaj, kar je od nas ločeno, ali kot na goli okvir našega življenja. V naravo smo vključeni, njen del smo in z njo smo prežeti. Razlogi, zaradi katerih je neki kraj onesnažen, zahtevajo analizo delovanja družbe, njene ekonomije, obnašanja, njenih načinov dojemanja stvarnosti. Glede na obseg sprememb ni več mogoče najti ustreznega in za vsak posamezen del problema ločenega odgovora. Poglavitno je, da iščemo celostne rešitve, ki upoštevajo vplivanje naravnih sistemov med seboj in z družbenimi sistemi. Ni dveh med seboj ločenih kriz, okoljske na eni in družbene na drugi strani, temveč le ena med seboj prepletena družbeno-okoljska kriza. Smernice za reševanje terjajo celosten pristop v boju proti revščini, pri vračanju dostojanstva izključenim in tudi pri ukvarjanju z naravo« (Laudato si', 139).
Sicer pa se bo o inovativnih načinih, preko katerih lahko katoličani razvijajo trajnostno ekonomijo, govorilo na mednarodni konferenci Frančiškova ekonomija, ki je predvidena za 19. november. Med udeleženci bodo v prvi vrsti mladi.
