Išči

Vatican News
 Papež Frančišek in patriarh Bartolomej Papež Frančišek in patriarh Bartolomej  (AFP or licensors)

Patriarh Bartolomej o novi okrožnici: Papeževa neomajna skrb za človeka

»Popolnoma se strinjamo s povabilom-izzivom papeža Frančiška, da bi opustili ravnodušnost ali tudi cinizem, ki v splošnem usmerja naše ekološko, politično in družbeno življenje, ter sanjali naš svet kot združeno človeško družino.« S temi besedami je carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej v intervjuju za vatikanske medije izrazil enega izmed svojih odzivov na papeževo novo okrožnico »Fratelli tutti« (»Vsi bratje«).

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Papeževa neomajna skrb za človeka

Kot je dejal na začetku pogovora, je bil, še preden je prebral novi dokument, prepričan, da bo šlo za še en primer papeževe »neomajne skrbi za človeka, "od Boga ljubljenega", in sicer preko izkazovanja solidarnosti do vseh, ki so "utrujeni in obteženi" ter pomoči potrebni.« Poleg tega pa je bil prav tako gotov, da je sveti oče v okrožnici podal konkretne predloge za soočanje s trenutnimi velikimi izzivi, pri čemer se je navdihoval pri neusahljivem viru krščanskega izročila. Patriarh je poudaril, da vse te pobude izvirajo iz papeževega srca, ki je polno ljubezni. Dejal je, da so bila njegova pričakovanja po natančnem branju te »izredno zanimive okrožnice« v celoti izpolnjena. Pri tem je spomnil, da ne gre zgolj za nekakšen kompendij ali povzetek predhodnih okrožnic ali drugih besedil papeža Frančiška, ampak za vrhunec in posrečeno dovršitev celotnega družbenega nauka. Bartolomej je nadalje izrazil svoje popolno strinjanje s povabilom-izzivom papeža Frančiška, da bi opustili ravnodušnost ali tudi cinizem, ki v splošnem vodi naše ekološko, politično in družbeno življenje, v središču katerega sta usmerjenost vase ali brezbrižnost. Namesto tega smo povabljeni, da bi sanjali naš svet kot združeno človeško družino, v kateri smo vsi bratje, brez izjem. V tem duhu je carigrajski patriarh izrazil »svojo željo in upanje, da se bo okrožnica Fratelli tutti izkazala za vir navdiha in rodovitnega dialoga preko prevzemanja odločilnih pobud in transverzalnih dejanj na medkrščanski, medverski in pančloveški ravni.«

»Sence« novodobnega sveta

Prvo poglavje nove okrožnice papeža Frančiška govori o »sencah«, ki obstajajo v svetu. Patriarh Bartolomej je odgovoril na vprašanje, katere so tiste, ki njega najbolj skrbijo, ter kakšno je upanje, ki ga prejmemo iz evangeljskega pogleda na svet. Dejal je, da sveti oče s »svojim pretanjenim humanističnim, socialnim in duhovnim čutom prepozna in poimenuje "sence" novodobnega sveta. Govorimo o "novodobnih grehih", čeprav je prav, da poudarimo, da se izvirni greh ni zgodil v naših časih in v naši dobi. Še zdaleč ne idealiziramo preteklosti, vendar pa nas tudi upravičeno skrbi dejstvo, da sta sodobni tehnični in znanstveni razvoj okrepila pretirano samozadostnost človeka,« je dejal Bartolomej in dodal, da »znanstveni napredek ne odgovori na naša temeljna bivanjska iskanja, prav tako pa jih tudi ni odstranil.« Poleg tega po njegovih besedah znanstveno znanje ne prodre v globino človeške duše. »Človek to ve, vendar pa se obnaša, kot da ne bi vedel.«

Politika pred novimi odgovornostmi

V zvezi s papeževim pogostim spominjanjem na prepad med peščico, ki poseduje veliko, in med mnogimi, ki imajo malo ali nič, je carigrajski ekumenski patriarh dejal: »Ekonomski razvoj ni zmanjšal razlik med bogatimi in revnimi. Pravzaprav je dal prednost dobičku, na škodo šibkih, ter prispeva k slabšanju okoljskih problemov. Politika je postala služabnica ekonomije. Človekove pravice in mednarodno pravo se obdelujejo in služijo ciljem, ki nimajo zveze s pravičnostjo, svobodo in mirom. Problem beguncev, terorizem, državno nasilje, ponižanje človeškega dostojanstva, sodobne oblike suženjstva in epidemija covida-19 sedaj politiko postavljajo pred nove odgovornosti in odpravljajo njeno pragmatistično logiko.«

Prizadevanje za soočanje problemov, a preko nas deluje Bog

Ob pogledu na omenjeno situacijo pa tudi krščanstvo ponuja svoj odgovor. Bartolomej je spomnil na evangeljske besede »Le eno je potrebno«: »Ljubezen, odprtost za drugega in kultura solidarnosti oseb. Pred sodobnim arogantnim "človekom-bogom" oznanjamo "Boga-Človeka". Namesto ekonomizma dajmo prostor ekološki ekonomiji in ekonomski dejavnosti, ki temelji na družbeni pravičnosti. Politiki "prava najmočnejšega" se zoperstavimo z načelom spoštovanja neodtujljivih pravic državljanov ter mednarodnega prava. Ob ekološki krizi smo poklicani k spoštovanju stvarstva, k preprostosti ter zavedanju, da smo odgovorni za to, da prihodnji generaciji predamo neokrnjeno naravno okolje. Naše prizadevanje za soočanje teh problemov je nepogrešljivo, vendar pa vemo, da je tisti, ki deluje preko nas, Bog, prijatelj ljudi.«

Aktualnost lika usmiljenega Samarijana

V nadaljevanju intervjuja je patriarh Bartolomej spregovoril o aktualnosti podobe usmiljenega Samarijana danes: »Kristus posebej povezuje "prvo in veliko zapoved" ljubezni do Boga z "drugo, ki je prvi podobna", z zapovedjo ljubezni do bližnjega (Mt 22,36-40). In doda: "Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki." In teolog Janez je zelo jasen: "Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal." (1 Jn 4,8) Prilika o usmiljenem Samarijanu je podobna priliki o poslednji sodbi (Lk 10,25-37 in Mt 25,31-46), gre za svetopisemsko besedilo, ki nam razodeva vso resnico o zapovedi ljubezni. V tej priliki duhovnik in levit predstavljata religijo, ki je zaprta vase, se zanima le za izpolnjevanje ustaljene "postave", pri čemer na farizejski način ignorira in opušča tisto, "kar je v postavi pomembnejše" (Mt 23,23), ljubezen in pomoč bližnjemu. Usmiljeni Samarijan se razodene kot človekoljuben tujec, ki je blizu tistemu, ki so ga razbojniki pretepli in ranili. Na začetno vprašanje učitelja postave "Kdo je moj bližnji?" (Lk 10,29) Jezus odgovori z vprašanjem: "Kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?" (Lk 10,36). Na tem mestu človeku ni dovoljeno zastaviti vprašanj, ampak mu je rečeno in je poklican, naj ukrepa. Treba je poudariti, da ima v tej priliki, v skladu z vprašanjem pismouka, ki Kristusa preizkuša z besedami "Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?", resnična ljubezen do bližnjega jasno soteriološko povezavo. To je tudi sporočilo odlomka o poslednji sodbi.«

Na kakšni osnovi se imamo lahko za brate?

Carigrajski patriarh je nato odgovoril na vprašanje, na kakšni osnovi se imamo lahko vsi za brate, in zakaj je za dobro človeštva pomembno, da se prepoznamo kot takšni: »Kristjani porajajoče se Cerkve so se med seboj klicali "bratje". To duhovno in kristocentrično bratstvo je globlje od naravnega sorodstva. Vendar pa za kristjane bratje niso samo člani Cerkve, ampak vsa ljudstva. Božja Beseda je prevzela človeško naravo in je vse združila v sebi. Kakor so vsa človeška bitja stvaritve Boga, tako so bili vsi vključeni v načrt odrešenja. Ljubezen vernika nima meja in ovir. Zaobjema namreč celotno stvarstvo in je »vnema srca za celotno stvarstvo« (Izak Sirski). Ljubezen do bratov je vedno edinstvena. Ne gre za abstraktno občutje simpatije do človeštva, ki običajno ignorira bližnjega. Krščanska ljubezen in bratstvo se od abstraktnega humanizma razlikujeta po razsežnosti osebnega občestva in bratstva.«

Vojne in smrtna kazen

Ob koncu intervjuja za vatikanske medije pa je patriarh Bartolomej podelil svoje razmišljanje o delu okrožnice, kjer papež močno obsodi vojno in smrtno kazen. Povedal je, da se je glede te tematike med drugim opredelil tudi Sveti in veliki koncil pravoslavne Cerkve na Kreti leta 2016. Tedaj so zapisali, da »Kristusova Cerkev v splošnem obsoja vojno, ki jo ima za posledico zla in greha« (Poslanstvo pravoslavne Cerkve v sodobnem svetu, D, 1). Na ustnicah vsakega kristjana mora biti po Bartolomejevih besedah geslo »Nikoli več vojne!« In odnos družbe do smrtne kazni je pokazatelj njene kulturne usmeritve in vrednotenja človekovega dostojanstva. Vreden sistem evropske konstitucionalne kulture, za katero je eden izmed temeljnih stebrov ideja ljubezni, kot izraz njenih krčanskih nazorov, narekuje, da mora biti vsakemu človeku dana možnost kesanja in izboljšanja, tudi če je bil obsojen za najhujši zločin. Zato je logična in moralna posledica, da tisti, ki obsoja vojno, zavrača tudi smrtno kazen.«  

Četrtek, 22. oktober 2020, 13:25