Apostolski prefekt v Mongoliji o srečanju s svetim očetom: Bližina in spodbuda
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
3,5 milijona prebivalcev, 1300 kristjanov
V azijsko državo, kjer živi zadnjih 17 let, se novi škof namerava vrniti septembra, v kolikor bo to mogoče zaradi pandemije. Mongolija je petkrat večja od Italije in ima 3,5 milijona prebivalcev, kristjanov je 1300. 30% ljudi je nomadov, tretjina prebivalcev živi pod pragom revščine. Gre za majhno Cerkev na periferiji, ki v tišini in pozorno pričuje o Jezusovi ljubezni. Msgr. Marengo je v intervjuju za Radio Vatikan povedal več o srečanju s svetim očetom ter o svojem nadaljnjem poslanstvu.
Papež blizu majhnim skupnostim
»Srečanje je bilo zelo prisrčno in zelo sem hvaležen za to veliko milost, ki sem je bil deležen, da sem lahko osebno srečal svetega očeta in prejel besedo spodbude za to poslanstvo, ki se nadaljuje. Tam sem že 17 let, tako da malo poznam tamkajšnjo stvarnost, vendar pa bo zdaj, ko sem postal apostolski prefekt in škof tega ljudstva, moja prisotnost še drugačna. Svetega očeta sem prosil za besedo spodbude, dobil sem jo, in jo hranim v srcu. Zelo ga zanima stvarnost Cerkve v Mongoliji in tamkajšnjega ljudstva v splošnem. Vemo, kako je papežu pri srcu vsa stvarnost Cerkve, tudi tam, kjer ni veliko kristjanov oz. prav tam, kjer je Cerkev v manjšini; papeževo srce vedno bije posebej zanje in to je lepo. Prosil sem ga, če lahko njegov blagoslov ponesem na vso katoliško skupnost v Mongoliji in zagotovil mi je svojo molitev, kar je bilo zelo lepo.«
Papeževa spodbuda in molitev
»Že tedaj, ko sem izrazil privolitev v imenovanje, sem prosil za milost, da bi se osebno srečal s svetim očetom, ko bo mogoče. Danes so se te sanje uresničile: lahko sem ga srečal in prejel njegovo spodbudo. Seveda gre pri osebnem srečanju za posebno ubranost, ki se ustvari prav na človeški in duhovni ravni in za to sem zelo hvaležen. Mislim, da bo to koristilo ne le meni, ampak Cerkvi v Mongoliji v splošnem.«
Bistvo: bližina katoliški skupnosti v Mongoliji
Msgr. Marengo je na koncu odgovoril na vprašanje, kateri vidik papeževega učiteljstva želi po srečanju z njim še posebej živeti po vrnitvi v Mongolijo: »Glavna stvar je bližina katoliški skupnosti v Mongoliji, ki je majhna in predstavlja absolutno manjšino glede na celotno družbo. Zato mora čutiti, da ji je tisti, ki jo je poklican voditi, blizu. Gre torej za bližino v smislu obiskovanja skupnosti, skupnih praznovanj, časa, da se prisluhne ljudem, njihovi zgodovini, njihovim situacijam, seveda skupaj z misijonarji in misijonarkami, ki živijo v teh skupnostih. To je zame prioriteta. Prav zato, ker je katoliška skupnost tako maloštevilna, je pomembno skrbeti za to, da so odnosi s civilnimi oblastmi kolikor se da pozitivni. Potrebno je nadaljevati po poteh sodelovanja in vzajemne pomoči, ki že obstajajo, saj si je tudi moj predhodnik za to zelo prizadeval. Posebno skrb je treba nameniti medverskemu dialogu, saj je Mongolija država, kjer prevladujeta budizem in šamanstvo. Še naprej moramo torej graditi mostove odnosov bratstva s pripadniki drugih verstev. Torej medverski dialog, bližina revnim, malim, trpečim osebam v družbi, ki se zelo hitro spreminja; prav tako je bistvena pozornost na kulturni vidik: na zgodovino, izročilo, kulturno identiteto Mongolcev, ki lahko veliko povejo in dajo celotnemu človeštvu. Duhovno so zelo občutljivi, zato je potrebno posebno skrb nameniti tudi tej razsežnosti. Tisti, ki so že sprejeli vero, jo morajo poglobiti in jo narediti vedno bolj za svojo. Gre torej za pomoč pri poglabljanju, pristni hoji po poti vere, pri nenehni šoli molitve, da bi ljudje mogli lažje in vedro nadaljevati svojo življenjsko pot.«
