Išči

Prostovoljka pri razdeljevanju hrane Prostovoljka pri razdeljevanju hrane 

Vincencijanska družina organizirala molitev online za prizadete v pandemiji

Člani več kot 200 vej Vincencijanske družine so se v nedeljo, 12. julija, na Facebook strani brazilske televizije »OzanamTV« združili v molitvi za potrebe sveta. Posebno pozornost so namenili revnim ter prošnji, da bi Bog »poslal svojega Duha in prenovil zemljo, ki je ranjena zaradi pandemije, egoizma in rasizma.« Med udeleženci je bil tudi p. Valerio Di Trapani, koordinator skupin vincencijanskega prostovoljstva v Rimu, ki je za Radio Vatikan povedal več o uspehu omenjene pobude ter o posledicah pandemije, s katerimi se morajo soočati brezdomci.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Povezanost 18.000 članov Vincencijanske družine

»Tudi jaz sem se udeležil molitve online. Videl sem, da si jo je ogledalo več kot 18.000 oseb – nekateri so jo spremljali v živo, drugi pa so si posnetek ogledali kasneje. To pomeni, da so se lahko mnogi bratje in sestre vseh vej naše Vincencijanske družine udeležili tega bdenja. Gospodu smo želeli izročiti vse potrebe ljudi, posebej najrevnejših, ki jih je pandemija najbolj prizadela.«

Izraz bližine

»Prisotni smo v mnogih državah po svetu, med drugim tudi v Braziliji, kjer oddaja "OzanamTV". Mislim, da se je ta molitev rodila prav iz naše prednostne izbire za uboge, pa tudi zato, ker ne moremo biti prisotni v nekaterih državah, ki so še posebej prizadete. Trenutno ukrepi za zajezitev okužb s koronavirusom preprečujejo vrhovnemu predstojniku, vsem redovnim predstojnikom in mednarodnim predsednikom, da bi bili osebno prisotni ob najrevnejših osebah. Menim, da je bila ta molitev izraz bližine, ki jo želimo živeti. Sv. Vincencij Pavelski nas je učil, naj bomo vedno blizu bližnjemu in naša glavna značilnost so prav obiski na domu, sposobnost biti ob človeku. Ker danes zaradi omejitev ne moremo biti poleg oseb fizično, smo želeli biti prisotni z molitvijo, s pričevanji in preko sredstev družbenega obveščanja. Družbeni mediji so praktično pomagali uresničiti to, česar zdaj ne moremo preko fizične prisotnosti. Poleg ran zaradi posledic pandemije in revščine je našo molitev spodbudilo tudi dogajanje v Združenih državah Amerike ob smrti Georgea Floyda, rasizem.«

Socialne razlike še bolj očitne in globlje

P. Di Trapani je v nadaljevanju intervjuja odgovoril na vprašanje, če so opazili, da so  zaradi pandemije socialne razlike postale bolj očitne in so se še poglobile: »Da, gotovo. Zdaj govorim iz svoje izkušnje v Italiji, vendar pa verjamem, da je situacija enaka na mnogih periferijah po vsem svetu. Posebej na začetku pandemije, ko smo bili zelo zbegani, so se najrevnejše osebe naenkrat znašle v izredno težkem položaju. Skupaj s prostovoljci vsak teden brezdomcem, ki se zadržujejo okoli Trga sv. Petra, nesemo hrano. Prav v prvih dneh karantene sem se prvič zavedel, da je v Rimu lakota postala velik problem. Brezdomci, osebe, ki so zelo revne, so živeli v takšnih situacijah, da so bili brez hrane. V Rimu so bili zaprti vsi bari in restavracije, tako da reveži, ki živijo na obrobju in ne hodijo v menzo Karitas ali Skupnosti sv. Egidija, več dni niso jedli. Ko smo jih šli obiskat na kraje, kjer živijo, je bilo resnično zelo boleče videti situacijo. Mislim, da imamo mnogi, ki delujemo v okviru Vincencijanske družine, podobno izkušnjo na vseh mestnih periferijah.«

Situacija brezdomcev danes

Ob koncu pogovora pa je koordinator prostovoljcev Vincencijanske družine odgovoril na vprašanje, kako se je v tej drugi fazi spremenila situacija za brezdomce: »Lahko bi rekli, da je za brezdomce situacija zdaj že zelo podobna tisti pred začetkom pandemije: mreža pomoči se je izboljšala, kljub temu pa so še vedno odrinjeni na rob kar zadeva nudenje prenočišč, saj je potrebno upoštevati fizično razdaljo. Ob tem pa se moramo zavedati, da so v tej novi fazi najbolj občutljive osebe tiste, ki so se prvič znašle v situaciji revščine. Mislim na tiste, ki so izgubili delo ali se jim je zmanjšala plača. Ti še niso prestopili praga skrajne revščine, a živijo v veliki negotovosti. Vendar pa moram reči, da sta pozornost in skrb krščanskih skupnosti in prostovoljcev ključni pri pomoči v teh situacijah stisk. Mislim na tiste, ki so v Rimu in drugje po svetu delali v gostinstvu, ki je danes v krizi. Mnogi so izgubili službo ali pa je delo postalo zelo omejeno, vendar pa je potrebno plačati najemnino, skrbeti za družino. Zdravstvena kriza, ki je popolnoma destabilizirala te osebe, je postala tudi ekonomska in socialna. Potrebno je povedati, da so bile skupine prostovoljcev, ki delujejo v okviru Vincencijanske družine, predvsem Vincencijeva zveza dobrote, v tem obdobju bistveno bolj delavne. Mislim, da ta velikodušnost pove veliko o kvaliteti krščanskega življenja, ki se izraža v dejanjih služenja in bližine.«

Torek, 14. julij 2020, 12:55