Mari Jože Osredkar na simpoziju SAZU-ja: Sprejemanje drugačnosti
Sprejemanje drugačnosti je temelj sobivanja
Medtem ko so marsikje v Evropi presežena nasprotja, ki izvirajo iz druge svetovne vojne, smo v Sloveniji še vedno priče delitve na desnico in levico, katerima pripadnost je opredeljena glede na interpretacijo dogodkov med komunistično revolucijo pred skoraj 80 timi leti. Včasih se zdi, da je zaradi različnih vidikov na omenjene dogodke slovenski narod čedalje bolj razdeljen. Vsekakor pa se strinjamo, da je razdeljenost »cokla« za slovensko politiko, gospodarstvo in kulturo. Skratka, nujno je potrebno tudi v našem narodu preseči razdeljenost naroda oz. najti pot do sprave. Ko govorimo o spravi, se moramo zavedati, da ta temelji na odpuščanju. Vsako odpuščanje ne vodi samo po sebi v spravo, toda brez odpuščanja sprava ni mogoča. Nekateri postavljajo priznanje krivde kot pogoj odpuščanja. Vendar, če je odpuščanje pogojeno, potem neha biti izraz najvišje krščanske etične zahteve. Odpuščanje je namreč eno od središčnih tem krščanske teologije. V našem prispevku se bomo osredotočili na pojem odpuščanja, kakor ga razume katoliška teologija.
V predavanju bomo najprej izpostavili najpomembnejša besedila, ki govorijo o odpuščanju. Nato si bomo postavili vprašanje: »Ali je odpuščanje poraz ali zmaga?« Ker je odpuščanje dejanje, ki se zgodi na področju odnosov med osebki, bodisi v medčloveških odnosih, bodisi v odnosu med Bogom in človekom, si bomo ogledali, kako lahko odpuščanje razumemo v luči odnosov, ki so jo v francoskem kulturnem prostoru razvijali Guy Lafon, Joseph Caillot in Antoine Delzant. V iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje bomo izhajali iz opredelitve, da odpustiti pomeni sprejeti človeka takšnega, kakršen je. V evangeljski priliki usmiljeni oče sprejme izgubljenega sina brezpogojno (Lk 15, 11-32), čeprav ni pozabil, kakšno sramoto mu je naredil v času odsotnosti. Zato bomo tudi upoštevali, da odpustiti ne pomeni pozabiti. Vsekakor pa je jasno, da je težko sprejemati ljudi, kakršni so. Že v zakonski zvezi ima npr. žena pogosto skušnjavo, da bi soproga oblikovala po svojih željah. Tako bi tudi slovenska levica in desnica sprejeli drugače misleče samo pod pogojem, da sprejmejo »naš« način razmišljanja in videnja preteklih dogodkov. To pa vodi stran od odpuščanja in ne omogoča sprave. Rešitev je le v tem, da sprejmemo drugega z drugačnim mišljenjem…. To pa zahteva odpoved zagledanosti vase, samoljubje, skratka samemu sebi. Odpustiti pomeni umreti samemu sebi. Prepričani smo, da je za take vrste odpuščanja potrebno sprejeti evangeljsko logiko odpovedi samemu sebi; evangeljsko logiko poti na Kalvarijo. S tem ko drugega sprejmemo, omogočimo njemu in sebi ponovno rojstvo.
Avtor tega prispevka ima izkušnjo sprejemanja različnosti iz svojega otroštva. Sorodniki po mamini strani so bili v časih druge svetovne vojne na strani domobrancev in po vojni žrtve komunistične ideologije. Očetovi sorodniki so bili aktivni v komunistični stranki. Pa so se sprejemali med seboj kljub različnim pogledom. Milan Osredkar je avtorju tega prispevka vedno zatrjeval: »Jaz sem vendarle tvoj stric!« Prepričani smo, da je možno preseči razdeljenost na »naše« in »ne naše«, da je možno sprejemati drugačnost in sobivati ter sodelovati z ljudmi, ki so drugačnega prepričanja. Slovenci morda rabimo več časa. Ali pa še nismo doumeli, da je evangeljski nauk edina možna pot v prihodnost in da smo v primeru nesprejemanja drugih ter neodpuščanja vsi poraženci.
