Išči

Vatican News
Sv. Jožef Moscati Sv. Jožef Moscati 

140 let od rojstva Jožefa Moscatija, svetega zdravnika. Nevsakdanjost v vsakdanjosti

25. julija mineva 140 let od rojstva Jožefa Moscatija, »svetega neapeljskega zdravnika«, ki je umrl 12. aprila leta 1927. Janez Pavel II. ga je za svetnika razglasil 25. oktobra leta 1987. Vatikanski časopis L'Osservatore Romano je ob spominu nanj objavil članek jezuita p. Francesca Citarda z naslovom »Nevsakdanjost v vsakdanjosti«. V času pandemije, ko mnogi zdravstveni delavci vsak dan darujejo svoje življenje, je njegova življenjska zgodba še bolj pomenljiva.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Molitev in smisel življenja

Že kot mlad fant je Peppino, kot so ga klicali, zahvaljujoč meditaciji in molitvi uspel povezati svoj poklic s pomenom, ki ga je dal življenju in je mogel na ta način takoj prepoznati smisel življenja, ki ga je vanj položil Stvarnik. V pismu senatorju D'Andreu je zapisal: »Kot deček sem z zanimanjem gledal bolnico za neozdravljive bolnike, ki mi jo je oče od daleč kazal z naše terase. To je v meni navdihovalo sočutje zaradi neimenovane bolečine brez imena, ki so jo blažili znotraj tistih zidov.«  

Moč sanj je premagala dva preizkusa

V Moscatiju, ki je dopustil, da ga je ta pogled navdihoval, so preko molitve vedno bolj rasle sanje, da bi tudi sam bolnikom lajšal neimenovano bolečino. Kakor uči sv. Ignacij Lojolski v svoji Avtobiografiji, ljubezen goji sanje, ki spodbujajo k iskanju ljubljenega subjekta, da bi ga mogel okusiti, da bi mogel spoznati njegovo dobroto. Moč Moscatovih sanj je premagala tudi dva preizkusa: po eni strani je razblinila pomisleke matere, ki je bila zaskrbljena, da sin, ki je bil zelo občutljiv in tenkočuten, ne bi dobro prenašal bolečine, ki bi ji bil kot zdravnik izpostavljen; po drugi strani so njegove sanje prav tako uspele prekiniti z očetovsko tradicijo študija civilnega prava, da je stopil na pot zdravnikov, ki zdravijo brezplačno in s katero sta začela sv. Kozma in Damijan.

»Kdor ima, naj dá, kdor nima, naj vzame«

Prav v tem drugem preizkusu lahko razumemo prvi vidik nevsakdanjosti v Moscatijevem vsakdanjem življenju: v svoji ambulanti je imel klobuk z napisom: »Kdor ima, naj dá, kdor nima, naj vzame.« To nam pomaga videti, v kakšni meri je živel evangeljske besede »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10,8)

Bližina preprostim ljudem

Izredna je bila njegova bližina preprostim ljudem in ne toliko neapeljski eliti, kateri je v ambulanti predlagal, naj se obrne raje na njegove kolege ali pa počaka, da tako ne bi imel manj dragocenega lasa za zdravljenje revnih. V dogodku, ki ga je opisal zdravnik Postiglione, je jasno razvidna drža, s katero je Moscati razločeval, koga naj zdravi: »Nekega dne je v njegovo ambulanto prišel ugleden gospod neapeljske elite, ki je bil videti zelo zaskrbljen in ga je prosil, naj takoj pride pregledat mamo, ki je bila bolna. Moscatijev odgovor je bil odločno negativen, tako da ga je gospod prosil naj mu razloži, zakaj ga je tako rezko zavrnil. "Takoj vam povem," je dejal Moscati. "Vi ste bogati in lahko povabite drugega zdravnika. Jaz pa sem namenjen k revnemu duhovniku v San Giovanni a Teduccio." Gospod je bil spodbujen z dobrim zgledom in je dodal: »In če bi vas najprej peljal v San Giovanni, bi potem prišli k meni domov?" – "Z veseljem. Želite sodelovati pri dobrem delu." In tako se je zgodilo.«

»Ne znanost, ampak dejavna ljubezen je spremenila svet«

Sveti zdravnik je torej dnevno dajal prednost revščini in trpljenju, spoznal je, da je poklican, da bi pozornost posvečal poslednjim, izhajajoč iz evangeljske dejavne ljubezni. V pismu zdravniku Guericchiu je 22. julija 1922 zapisal: »Ne znanost, ampak dejavna ljubezen je spremenila svet.« V pismu gospe Emmi Picchillio pa je poudaril: »Vadimo se vsak dan v dejavni ljubezni. Bog je ljubezen: kdor je v ljubezni, je v Bogu in Bog je v njem. Ne pozabimo vsak dan, oziroma vsak trenutek, podariti svojih dejanj Bogu, delati vse iz ljubezni do njega.«

Zdravljenje telesa in duše

Moscatijeve zdravniške dejavnosti ni vzdrževala zgolj znanost, njegovo temeljito strokovno znanje, ampak tudi božja dejavna ljubezen. Ta izredna zveza med znanostjo in vero je še drugo dejstvo, ki priča o nevsakdanjosti v vsakdanjem življenju znanstvenika: razširil je svoje medicinsko področje in svojih zdravstvenih nasvetov ni omejeval zgolj na telo, ampak je skrbel tudi za dušo, kot je zapisal prof. Bottazzi: »… nikoli ni ob zdravljenju telesa pozabil tudi in predvsem na zdravljenje duš. Usmeril jih je k tisti svetlobi, ki je zanj po edinstveni božji milosti žarela iz nam nedoumljivih globin.«  

Na receptih poleg zdravil tudi zakramenti

To je prav tako razvidno tudi iz receptov, na katerih je poleg zdravil pogosto predpisal tudi zakramente, posebej spoved in evharistijo. Sveti zdravnik jih je prepoznal kot močna zdravilna sredstva, ki s tem, ko delujejo v duši, zdravijo tudi telo. Zdi se, da to izredno Moscatijevo občutljivost lahko prepoznamo tudi v tistih zdravnikih, ki so v času pandemije prosili, če lahko na veliko noč nesejo obhajilo bolnikom.

Evharistija, središče življenja

Po Moscatijevem prepričanju Evharistija ni namenjena le bolnikom, ampak je potrebna tudi kot podpora za duhovno življenje zdravnikov, da bi vsako njihovo dejanje spodbudil in vodil Božji Duh. Jezuit p. Giovanni Aromatisi, ki je bil Moscatijev duhovni svetovalec, je zapisal: »Češčenje Najsvetejšega zakramenta je bilo središče vsega njegovega življenja. Sveto obhajilo je prejemal vsak dan in zelo pogosto se je moral zato soočati z nelahkimi okoliščinami. Ponoči je potoval tešč, da je lahko naslednji dan prejel obhajilo. Med bolniki, posebej med tistimi, ki so živeli daleč na Siciliji in v Kalabriji, je bilo splošno znano, da so morali, če so želeli, da jih obišče profesor Moscati, poskrbeti za to, da je bil na voljo duhovnik, da je bil on lahko pri maši, pri njej stregel in prejel sveto obhajilo.

Daritev do konca

V tem lahko prepoznamo še en nevsakdanji vidik v vsakdanjem življenju Jožefa Moscatija: njegovo evharistično življenje. Vsakodnevni dar evharistije ga je hranil in mu pomagal, da je bil on sam dar za svoje bolnike; gre za evharistično življenje, ki se ni obotavljalo z daritvijo samega sebe v celoti – tudi ko je bilo v nevarnosti njegovo lastno življenje, da bi rešil bolnike v eni izmed razpadajočih zgradb po izbruhu Vezuva. Stavba se je zrušila takoj potem, ko je Moscati iz nje stopil z zadnjim bolnikom.

Skrb za druge se nadaljuje

Moscatijevo evharistično življenje na zemlji se je tiho sklenilo na postelji v njegovi ambulanti 12. aprila 1927, v starosti 46 let, kmalu zatem, ko je sprejel zadnjega pacienta. Kljub temu pa raznovrstne množice oseb, med katerimi so tudi ateisti ali osebe, ki so se oddaljile od vere, ki še danes prihajajo na njegov grob v Novi cerkvi Jezusovega imena v Neaplju, najbolj živo pričajo o tem, da se za Moscatija evharistični čas skrbi za življenja drugih še ni končal; prav tako kažejo, da se more nevsakdanjost še vedno utelesiti v vsakdanjem življenju preko molitve in priprošnje svetega zdravnika.      

Danes bližina bolnikom, zdravnikom, duhovnikom

P. Citarda svoj članek sklene z besedami upanja, da je sv. Jožef Moscati v tem času pandemije, nadaljeval s svojim delom tako, da je bil blizu vsakemu bolniku ter je navdihoval duhovnike in zdravstvene delavce pri karitativni predanosti do bližnjega oz. preko ne običajnega in izjemnega, darovanja samega sebe, tudi za ceno lastnega življenja.

Prisluhni prispevku
Sobota, 25. julij 2020, 13:18