Pričevanje Janeza Grila z naslovom Sprava – resnica in sočutje na simpoziju SAZU

Janez Gril

Sprava – resnica in sočutje

Pričevanje

Spravo razumem kot proces, v katerem sprti in razdeljeni ljudje, ki so doživeli ali povzročili velike krivice in gorje, postopno presegajo breme preteklih dogodkov in hudih zamer, odpuščajo in/ali obžalujejo krivice, ki so jih doživeli ali naredili; prenehajo druge sovražiti in se zavestno izogibajo vsemu, kar bi sovraštvo ali bolečine poglabljalo in ohranjalo. Prizadevajo si za medsebojno strpnost, miroljubno sožitje in sodelovanje pri delu za drugačno in lepšo prihodnost vseh. Vse duhu gesla: Resnica in sočutje. Resnico iščemo, sočutje gojimo. Verni ljudje najdemo oporo za takšno ravnanje v Svetem pismu in Božjih zapovedih, med katerimi je ljubezen do bližnjega najvišja. Neverni pa se lahko opirajo na svojo vest in univerzalno etično zapoved, ki vsakemu človeku naroča: Delaj dobro in varuj se hudega. To je moj spravni Credo.

Rojen sem leta 1947 v bližini Dolenjskih Toplic v senci roških gozdov. Že kot majhen otrok sem slutil, da Rog skriva nekaj, o čemer se ne sme govoriti. Ko so se odrasli po tihem pogovarjali, so otroke podili stran. Od daleč smo vlekli na ušesa in zvedeli, kaj se je med vojno in po vojni tam zgodilo. Ko sem odhajal v šolo, me je mama vzela v naročje in mi naročila, naj bom priden in naj učiteljico ubogam. »Če pa bo rekla, da Boga ni, ji ne smeš verjeti. Ona mora tako govoriti. In če bo rekla, da so bili partizani samo dobri ljudje, to ni res. Oni so ubili tvojega strica in starega očeta in še veliko drugih ljudi. To moraš vedeti, a tega ne smeš nikomur povedati.«

Pozneje sem izvedel. Stari oče je italijanskim vojakom pred hišo nalival žganja in delil jajca, da ne bi šli sami v klet, kjer so bili s slamo zametani trije ranjeni partizani. Dovolj za obtožbo o sodelovanju z okupatorjem in ustrelitev. To se je zgodilo poleti 1942 v času druge faze revolucije na Dolenjskem. Ustrelil ga je partizan iz sosednje vasi. Moja in njegova družina sta imeli v cerkvi sedež v isti klopi.

Oče in njegovi prijatelji so zaradi tega šli k vaškim stražam in pozneje k domobrancem. Moj oče ni odšel na Koroško. Več mesecev se je skrival blizu doma. Ko se je po amnestiji javil v Novem mestu, so ga zaprli. Vsak večer, bilo je v septembru 1945, so še vedno vozili domobrance v Rog. Nekega večera je prišel na vrsto tudi on. Rešil ga je partizan, doma iz Sežane, ki je očeta poznal. Ko je bil že pred kamionom, ga je nagnal nazaj. Drugi dan so ga izpustili. Da sem se rodil, ima zaslugo tudi ta partizan.

Kot mladenič sem spoznal, da smo Slovenci razdeljeni na dva dela: na privilegirani in napredni ter na zapostavljeni in nazadnjaški. Prvi so se hvalili z revolucijo, zmago nad okupatorji in domačimi hlapci, preganjali reakcijo in Katoliško cerkev, zapirali duhovnike in vernike, nacionalizirali cerkveno premoženje, zaničevali krščanski pogled in svet in ljudi posiljevali s svojim znanstvenim svetovnim nazorom.

Drugi smo morali to molče prenašati, skrivati svoje bolečine zaradi pobitih sorodnikov in znancev, tajiti svoje nestrinjanje z ideološkim nasiljem in s črno-belo interpretacijo vojnih in povojnih dogodkov. Molk o žrtvah revolucionarnega nasilja je bil zapovedan, čeprav nikjer zapisan. Nihče nas ni vprašal, kako se počutimo. Nismo imeli besede. Ko sem se odločil, da postanem duhovnik, sem izgubil zdravstveno zavarovanje. Ko je šel oče na občino spraševat, zakaj to, so mu rekli: »Izbral je napačno šolo.«

Dolgo časa sem bil prepričan, da strah hromi samo žrtve, pozneje pa sem uvidel, da bremeni tudi storilce. Bali so se samih sebe in zločinov, ki so jih zagrešili.

O Rogu je veliko ljudi veliko vedelo. Nekateri so se delali, da ne vedo nič. Poznal sem človeka, ki je streljal domobrance, šoferja, ki jih je vozil na morišče, domačina iz sosednje vasi, ki se je rešil iz jame. Pri breznu Pod Krenom sem bil prvič poleti 1967. Tja me je peljal župnik Roman Kavčič. Pred odhodom mi je naročil, naj vzamem s seboj košaro gob. Iz Kočevja sva se peljala v Rog in malo za telefonskim drogom št. 122 ustavila avto. Po nevidni stezici sva prišla do jame. Še danes se spominjam tišine kočevskih gozdov in tesnobe, ki me je prevzela. Tiho sva molila in se vrnila k avtomobilu. Kmalu sta naju ustavila miličnika in vprašala, kje sva bila. Župnik se je predstavil in rekel, da sva nabirala gobe. Moja košara je bila prepričljiv dokaz. Zgodba se je tu končala.

Pozneje sem se še ustavil pri omenjenem drogu, vendar nisem nikoli več srečal milice. Leta 1981 sem med počitnicami k breznu Pod Krenom peljal Johna Carrola, svojega profesorja na Fakulteti za družbene vede v Rimu. Poslušal je pripoved, gledal v brezno in mi dejal: »Delaj za spravo v vašem narodu.«

 Leta 1989 sem na grobišče peljal sošolce duhovnike. Stezica je bila že bolj shojena in ob jami smo videli ostanke sveč. Na robu brezna smo pod listjem našli veliko tulcev, ki so tam ostali od leta 1945. Pokojni sošolec Janez Pogačnik je dal narediti kelih. Držaj keliha je obložen s temi tulci. Hranijo ga v cerkvi v Trnovem.

Komunistična oblast si je zelo prizadevala, da bi povojni zunajsodni poboji ostali skriti in zamolčani. Načrt ji ni uspel po zaslugi mnogih ljudi, ki niso hoteli več molčati: preživelih domobrancev, pesnikov in pisateljev, filozofov in drugih. Resnica je prihajala na dan v vsej svoji kruti resničnosti. Z njo pa tudi bolečina, ogorčenje in jeza sorodnikov ter prijateljev zamolčanih žrtev. Terjali so odgovor, kje so pobiti, kdo so storilci in kdaj bodo odgovarjali za svoje početje. Zločin je, zločincev ni. Še danes ni dosti drugače.

Razkol lahko premosti samo sprava. Zanjo je bilo doslej že veliko narejenega: v Cerkvi in družbi, v svetu umetnosti in literature, kulture, filozofije, tudi politike. V osemdesetih letih so na Teoloških tečajih za izobražence in študente v Ljubljani in drugod po Sloveniji predavali zelo različni ljudje, med njimi Spomenka Hribar, France Bučar, Andrej Capuder, Taras Kermauner, Tine Hribar, Anton Stres, Alojz Rebula, Franc Rode in drugi. Dvorane so bile nabito polne. Ljudje so želeli slišati besede, ki so odpirale upanje v drugačno prihodnost. Po vsakem predavanju se je pri meni oglasil ta ali oni udeleženec in me prosil, naj v Družini ne objavim fotografij ljudi. Strah je bil še živ.

Iz besednjaka političnih veljakov in medijev je začela izginjati beseda revolucija. Nadškof Alojzij Šuštar me je prosil, naj se udeležim sestanka, na katerega so prišli Jože Smole, Janez Dolničar in Bogdan Osolnik. Na dolgo in široko so razlagali, kako samoupravni socializem ni proti Cerkvi, da spoštuje vero in verne ljudi. Oblast obžaluje pretekle napake in si prizadeva, da se ne bi več ponovile. Ravno takrat je odmeval zaplet s pogrebom in vprašanjem, kje sme v sprevodu iti križ. Nadškof je bil potrpežljiv poslušalec. Na koncu me je povabil, naj jaz, ki sem rojen po vojni, povem, kako doživljam oblast. Takole nekako sem rekel: »Tovariši, v pogovoru niste niti enkrat izrekli besede revolucija. Jaz pa sem vse življenje poslušal o zaslugah revolucije in njenih nosilcev. Ali me imate za norca vi ali so me imeli prej drugi?« V zadregi, ki je nastala, se je oglasil Bogdan Osolnik: »Gospod Gril, tudi nas so imeli za norca.«

Danes se mi zdi, da je govoril resnico. Zelo malo posameznikov je odločalo, kako bo tekla revolucija in kako bo tudi odpor proti okupatorju služil njenim ciljem. Večina ljudi je na partizansko stran pristopila iz čistih namenov, da se upre okupatorju in odpravi socialne krivice, ki jih tudi takrat ni manjkalo. Potem pa je slepo ubogala komisarje, tudi takrat, ko jih ne bi smela.

Isto velja za vaške straže in domobrance. Upravičeno so zavračali komunistične ideje in se branili pred revolucionarnim nasiljem, ki je ogrožalo njihova življenja. Okupatorji so njihove dobre namene grdo izrabili, Italijani prefrigano, Nemci grobo in direktno. Del krivde nosijo tudi takratni politični in cerkveni voditelji. Preveč naivno so zaupali zaveznikom in se preveč zanašali na druge, tudi na cerkveni vrh v Rimu, premalo pa na lastno presojo in odgovornost.

Obtoževati vse partizane za medvojno nasilje in povojne zunajsodne poboje se mi zdi krivično. Sledili so ukazom in morali, pogosto proti svoji volji, tako ali drugače pri njih sodelovati. Tudi v strahu za svoje življenje. Isto velja za nasprotno stran. Kmečki fantje, ki so hoteli obvarovati svoje domove in življenje svojih dragih, niso bili izdajalci in okupatorjevi hlapci. Za te so jih naredili revolucionarji in okupatorji, ki so njihovo upravičeno obrambo proti partizanskemu nasilju postopno spremenili v kolaboracijo. Tudi po krivdi njihovih voditeljev, ki niso predvideli pasti, v katere so se ujeli.

Nisem in nočem biti sodnik. Sodbo prepuščam Bogu in zgodovini. Ne režimski iz preteklih desetletij, ki je nekritično poveličevala ene in obtoževala druge, temveč zgodovini, ki išče resnico in stvari postavlja na pravo mesto. Našo žalostno zgodbo bo nekoč povzela z nekaj besedami: Tragična posledica fašizma, nacizma in komunizma. Žalostno je, da smo Slovenci odpustili vsem trem nosilcem ideologij: Italijanom, Nemcem in Rusom, le sami sebi in drug drugemu (še) ne.

Trdno sem prepričan, da se bo proces sprave nadaljeval in končal. Veliko je že narejenega, nekaj dela še čaka. Bilo je v februarju leta 1990. Na sestanku na TEOF smo člani Medškofijskega odbora za študente in izobražence govorili o načrtih dela in eden od udeležencev je omenil, da nismo še nič naredili za pobite domobrance. Predlagal sem, da gremo k nadškofu Šuštarju in ga prosimo, naj gre maševat na grobišče v Kočevski rog. Vsi smo bili za to in naslednje dni je delegacija v sestavi Anton Drobnič, Tine Velikonja, Justin Stanovnik, Pavel Kogej in podpisani šla k nadškofu. Ko je zvedel, po kaj smo prišli, je spontano vzkliknil: »Se vam je zmešalo ali kaj? Ali ne veste, v kakšnem režimu živimo« Ko smo mu vse razložili, se je strinjal s pobudo in začeli smo se pogovarjati, kako jo bomo izpeljali. Prva zamisel je bila, da bo to cerkvena slovesnost, državo pa bomo prosili za potrebna dovoljenja.

O načrtih sem pripovedoval prijatelju Janezu Pogačniku, on pa jih je zaupal svojim prijateljem iz sveta politike in kulture. Nadaljnja zgodba je znana. Iz cerkvene slovesnosti je nastala državna žalna prireditev s simbolnim pokopom vseh zamolčanih žrtev in spravo z mrtvimi z željo, da bi pripeljala tudi do sprave med živimi. Zbrala se je več kot 30.000 glava množica, predvsem sorodnikov pobitih, ki so 45 let čakali, da so lahko obiskali eno od roških grobišč in tam molili za svoje drage. Nepozaben dogodek z velikim simbolnim sporočilom. Bilo je prvič, da so se na kraju zločina zbrali predstavniki države in Cerkve, sorodniki in prijatelji žrtev, politiki in kulturniki, preživeli domobranci in tudi nekaj partizanov. Skupaj smo se poklonili pobitim in zamolčanim žrtvam. Eni z jokom in molitvijo, drugi s spoštovanjem njihove smrti. Organizatorji smo naredili eno veliko napako: na slovesnosti ni dobil besede predstavnik preživelih domobrancev. Še danes mi je žal za to.

Roška slovesnost leta 1990 je bila velik spravni dogodek, ki so mu sledila še druga spravna dejanja. Peterletova vlada je ustavila posebno komisijo za odkrivanje prikritih grobišč. Delo v komisiji je bilo zaradi prikritega in odkritega nasprotovanja mnogih državnih služb težavno in počasno. Komisija je pripravila vse potrebno za razpis za postavitev kapele v Pod Krenom v Kočevskem rogu, spomenika sprave v taborišču na Teharjah in drugih znamenj ter za njihovo realizacijo. V okrilje komisije je sodila tudi posebna delovna skupina z dr. Tinetom Velikonjem in dr. Mitjem Ferencem na čelu, ki je začela sistematično odkrivati in evidentirati zamolčana grobišča zunajsodno pobitih žrtev. Število teh krajev je hitro raslo in še vedno raste. Novi zakon o teh grobiščih je omogočil tudi izkopavanje posmrtnih ostankov žrtev in njihov pokop na pokopališčih.

Če na preteklih 30 let gledamo v luči sprave in spoštovanja temeljnih civilizacijskih norm, lahko z mirno vestjo rečemo, da je bilo veliko narejenega, a, žal, še ne vse. Dolgo časa skrite in potlačene emocije, bolečine, jeza, občutek nemoči in podobne se lahko izrazijo na neprimeren način, ki je do druge strani krivičen in žaljiv. Razglaševati storjene zločine za napake in skrivati storilce, nasprotno stran pa obtoževati revanšizma, je prav tako boleče in krivično. Oboje ovira spravni proces.

Rešitev vidim v skupnem iskanju in spoštovanju resnice o tragičnih dogodkih in v sočutju do vseh, ki so bili vanje vpleteni, žrtev in storilcev. Resnica in sočutje, torej. Preteklosti ne moremo izbrisati, lahko pa skupaj delamo za drugačno prihodnost, v kateri se taki dogodki ne bodo mogli več ponoviti. Verni del slovenskega naroda se pri tem opira na svojo krščansko vero, neverni na svetovni etos, vsi pa na svojo vest. Zavezujoče, sveto in odrešilno.

Roško kapelo Pod Krenom je z mozaiki obogatil slovenski, svetovno uveljavljeni umetnik Marko Ivan Rupnik. Osrednji prizor predstavlja gostijo z mizo, za katero sedijo žrtve. En stol je prazen. S strani prihaja Jezus, ki vodi še enega gosta, krvnika. Tudi zanj je prostor na spravni gostiji. Kristus streže in prevzema nase grehe enih in drugih. To je teološki temelj sprave.

Leta 2015 smo se na Škofiji Novo mesto odločili, da bomo na Záplazu ob Marijini romarski cerkvi postavili spravni spomenik. Spomenik je delo mladega arhitekta Matije Marinka. Visok betonski križ, spodaj obkrožen z betonskim obodom, obloženim z marmornatimi ploščami. Pred križen je velika žara. Na ploščah je napisanih 34 krajev, slovenskih in tujih, kjer so med drugo svetovno vojno in po njej trpeli in umirali Slovenci: talci, civilne žrtve, domobranci, partizani, Slovenci v tujih vojskah in drugi. V žari je zemlja iz teh krajev trpljenja: iz Gramozne jame, Krimske jame, Maverlena, Dachaua, Rižarne, Kočevskega roga, Jasenovca, Teharij, Javorovice, iz Ukrajine, Argentine in tako naprej. Nad imeni krajev je velik napis: Resnica in sočutje.

Prizor, ko so mladi stresali zemljo v žaro in govorili imena krajev, od koder je bila, je bil pretresljiv. Zemlja iz različnih krajev, kjer so trpeli in umirali slovenski ljudje, različnega prepričanja in pripadnosti, od bratove ali tujčeve roke, je v žari postala ena sama, nerazdružljivo pomešana prst. Simbolno povabilo, da se tudi razdeljeni Slovenci povežemo med seboj.

In za konec še ena misel. Bil sem član komisije, ki je v Ljubljani poiskala primeren kraj za osrednji državni spravni spomenik. Po nekaj letih polemik, nasprotovanj in podpor je bil spomenik končno postavljen. Bil sem med množico, ko je predsednik države Borut Pahor spomenik izročil javnosti, nadškof in metropolit Stanislav Zore pa ga je blagoslovil. Dve goli beli betonski steni, ki se dvigata proti nebu, na videz ločeno, a v resnici neločljivo združeni. Spomenik je lep simbol slovenskega naroda. Tedaj sem si dovolil sanje. Kot na rimskih obeliskih in slavolokih sem na njem videl čudovite prizore, kako ljudje iz različnih krajev trpljenja hitijo kvišku in si z ene in druge stene mahajo v pozdrav. Vrhova obeh sten sta se nagnila drug proti drugemu in roke enih so dosegle roke drugih in skupaj oblikovale slavolok sprave, kakršnega svet še ni videl.

Dopoldne sem šel mimo spomenika. Stene so še prazne in ločene, a blizu skupaj. Še malo, in sanje se bodo uresničile!