Išči

Vatican News

Obletna prireditev v spomin na pobeg enajstih domobrancev iz teharskega povojnega taborišča

V nedeljo, 21. junija, je bila v Spominskem parku Teharje v organizaciji Civilne pobude Teharje muzej genocida in katarze prva in obletna prireditev v spomin na pobeg enajstih domobrancev iz teharskega povojnega taborišča natanko na isti dan, god sv. Alojzija, pred petinsedemdesetimi leti. Dva od štirih, ki so preživeli pobeg, sta o tem napisala spomine: Janez Zdešar in Ivan Korošec.

Jože Potrpin - Slovenija

Na tokratni spominski slovesnosti je bila navzoča tudi Koroščeva hčerka Pavlinka Kocmur in Debevčeva sinova Matej in Tomaž s svojimi najbližjimi. Navzoč je bil tudi predsednik združenja Nova Slovenska zaveza dr. Matija Ogrin. Zbrane je po uvodni molitvi župnika Miha Hermana v imenu civilne pobude nagovoril Franc Zabukošek, ob koncu pa še Fanika Vodopivec.

Prisluhni spominski prireditvi

Nagovor Franca Zabukoška ob 75. letnici pobega 11 domobrancev iz koncentracijskega taborišča

Prisluhni nagovoru

Spomin … edini, ki ostane, močan nad vsem … edina luč, ki ne ugasne!!!
Konec maja in v začetku junija 1945 je KNOJ po odobritvi angleške vojske pripeljal vrnjene domobrance iz Vetrinja v pripravljeno koncentracijsko taborišče Teharje-Bukovžlak, ki so ga zapustili Nemci po koncu vojne.

Začela se je žalostna zgodovina maltretiranja rojakov in priprava na množični poboj nasprotnikov komunizma, ki so bili v vodstvu partizanskega gibanja in v vlogi zlagane NOV- (narodno osvobodilne vojne). Tega so se zavedali domobranci, ki so nastali iz Vaških straž in se formirali v narodno vojsko za boj proti komunizmu.

Osebne doživljaje sta pustila dva ubežnika iz Teharij, ki sta zapustila spomine. To sta bila Ivan Korošec (1924-2015), ki je po pobegu emigriral v Argentino in se po osamosvojitvi preselil v Slovenijo kjer je pokopan v Bizoviku ter Janez Zdešar (1926-2013), ki je postal duhovnik in delal kot zdomski duhovnik v Nemčiji do upokojitve, ko se je vrnil v domovino in je pokopan v Ljubljani.

Po koncu 2. svetovne vojne 9. maja so se domobransko organizirani ljudje umaknili na Koroško in se predali Angležem, ki so jih naselili na Vetrinjsko polje. Konec maja pa so jih angleži pod pretvezo, da gredo v Italijo predajali partizanom, nekaj preko Pliberka za Celje, nekaj pa preko Jesenic za Šentvid nad Ljubljano. Končno pa so jih poslali na množična morišča kot je Huda jama v Laškem, Hrastnik, Kočevski rog in razna brezna.

Teharsko taborišče je bilo priprava domobrancev za množične poboje
»Par dni po prihodu na Teharje, sta se brata Korošec: Ivan in Niko ob nekem zboru taboriščnikov nenadejano srečala. Mlajši Ivan je poklical starejšega Nika. Ta se je začudil in sta se objela. Niko je čez čas izrekel misel, da je upal, da je Ivan pobegnil. Ivan je odgovoril, da ni in sam ne ve zakaj ni, ker na pliberškem travniku je bilo mogoče. Toda zdelo se mu je nečastno in nezvesto do brata, Anice in fantov. Tolažila sta eden drugega in čez nekaj časa pa je Ivan vprašal Nika, »ali si ti vedel, kam gremo? Saj še sedaj ne morem verjeti, da je res. Vse je kot moreče težke sanje. O, da bi bile res, si je želel Ivan«.

Prvi so bili vrnjeni 28. maja, zadnji pa 1. junija 1945. Od takrat so bili mučeni, stradani, pretepani in zasliševani s sramotenjem in krivičnimi obtožbami. Ženske so bile onečaščene, zlasti matere, ki so jim jemali otroke.

Pod takimi pritiski se je 11 zapornikov odločilo, da zbežijo iz taborišča. 17. junija so se odločili, da bodo na dan sv. Alojzija 21. junija čez noč naredili »zadnji juriš« za beg iz taborišča. Kot čudež so odkrili pilo in si tako olajšali beg skozi žično ograjo. Z glasnim »hura« nastopom so zmedli stražarje in v različne smeri zbežali na svobodo - prostost. Zavedali so se, da to dejanje za njih ne pomeni prostosti ampak začetek skrivanja in iskanje rešitve za življenje v svobodi. To pomeni izselitev v tujino preko Avstrije.

Za pobeg so se odločili brata Mehle, brata Korošec, poročnik Pavlič, Švigelj, Polda, Opeka, Debevec, Grmek in Zdešar Janez. Skupaj 11 domobrancev. Ta odločitev je bila junaško dejanje, ki je zahtevalo korajžo in osebno prepričanje za uspeh. Znana je misel, da samo v junaških prsih je naša usoda. To junaštvo so ubežniki imeli in se odločili za pobeg. Iz boljševiškega pekla so se rešili samo 4 (Janez Zdešar, Ivan Korošec, Lojze Debevec in Tone Švigelj), ugotavlja Tamara Griesser-Pečar. Življenje za njih v komunističnem totalitarizmu ni bilo varno niti mogoče. Morali so se skrivati in končno emigrirati.

Spominjanje na grozo Teharskega taborišča je sočutno in pietetno dejanje, ki spodbuja spravni proces. Resnica tega procesa razrešuje in spodbuja dejanja, ki so potrebna za spravo in sožitje različnosti v narodu. To sta nam zapustila dva ubežnika s spomini na preživeti čas v taborišču smrti in na begu. Ko se danes spominjamo tega »lovljenja življenja pred grozo mučenja in smrti« ne želimo obnavljati groze, ki sta jo opisala ubežnika Janez Zdešar in Ivan Korošec, ampak spodbuditi pogum, ki je potreben za življenje v duhu sprave, resnice, korajže in spoštovanja različnosti in poštenja.

Danes to najbolj manjka, ker nismo opravili človečansko in državljansko dolžnost za popravo krivic in obsodbo zločinov, ki so bili storjeni v imenu revolucije. Znano je dejstvo, če se to ne opravi, se začne ponavljati. In to se dogaja po ulicah glavnega mesta in drugih, celo proti pravno in nekulturno.

Nekoč častili smo laži in »samozvanost«, tako, da danes so postale resnica

Toda Oton Župančič je zapisal v verzu Nekoč in danes: Nekoč sem blagroval nje, ki so oči zaprli, da niso zadnjih dni sramote več uzrli; Danes blagrujem vas, ki oči imate mlade, da uresničene uzro vse naše nade. Zato naj velja pogum za udejanjanje resnice in demokracije, da bo uresničena v dejstvih naše Ustave. Bog živi Slovenijo, naj bo zdrava in pravična, v varstvu sv. Alojzija, zavetnika mladine!

Ponedeljek, 22. junij 2020, 13:27