Išči

Vatican News
Skupna molitev ob peti obletnici Laudato si' Skupna molitev ob peti obletnici Laudato si' 

Teden Laudato si'. Okrožnica papeža Frančiška o celostni ekologiji

Od 16. do 24. maja obhajamo teden Laudato si', s katerim obeležujemo peto obletnico izida istoimenske okrožnice papeža Frančiška o skrbi za skupni dom. Dokument poudarja pomen celostne ekologije, ki bi morala po mnenju svetega očeta postati nova paradigma pravičnosti. Poleg skrbi za naravo vključuje tudi pravičnost do revnih, zavzetost v družbi, pa tudi veselje in notranji mir. Okrožnica v šestih poglavjih strne premišljevanja različnih škofovskih konferenc z vsega sveta in se sklene z dvema molitvama – eno medversko in eno krščansko – za varovanje stvarstva. V teh dneh se bomo zaustavili ob nekaterih poudarkih iz posameznih delov okrožnice. Danes sta na vrsti uvod in prvo poglavje.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»HVALJEN, MOJ GOSPOD, je pel sv. Frančišek Asiški. V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje.« (Laudato si', 1) S temi besedami papež Frančišek začenja svojo okrožnico, v kateri spominja, da naša zemlja, trpinčena in izropana, terja »ekološko spreobrnjenje«. Zato je nujno potrebno, da »spremenimo smer« in prevzamemo odgovornost pri skrbi za skupni dom. Prizadevanje zanjo prav tako vključuje izkoreninjenje revščine, pozornost do ubogih ter pravičen dostop, za vse, do zemeljskih virov.

Prvo poglavje: ne kulturi odmetavanja. Pravica do vode

Prvo poglavje okrožnice povzema najsodobnejša znanstvena dognanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili »kriku stvarstva«. Papež Frančišek opozori na hude posledice onesnaževanja in »kulture odmetavanja«, ki preoblikuje zemljo, naš dom, v »velikansko odlagališče smeti«. Temu se je mogoče zoperstaviti z uvajanjem krožne proizvodnje, ki bo temeljila na ponovni uporabi, recikliranju ter omejevanju uporabe neobnovljivih virov.

Tudi podnebne spremembe so globalni problem, ki prinaša različne socialne, ekonomske in politične spremembe. Če je podnebje skupno dobro, last vseh, potem so posledice podnebnih sprememb najbolj deležni najrevnejši.

Okrožnica nadalje izpostavi pomen vprašanja dostopa do pitne vode, ki ga je potrebno zaščititi, saj gre za bistveno, temeljno in splošno pravico, ker je od nje odvisno preživetje ljudi in je zato pogoj za uveljavljanje drugih človekovih pravic (prim. LS, 30) . Ta svet ima težak družbeni dolg do ubogih, ki nimajo dostopa do pitne vode, ker to pomeni, da jim je kratena pravica do življenja, pravica, ki temelji na njihovem neodtujljivem dostojanstvu. Poleg tega sveti oče opozori na središčno vlogo biotske raznovrstnosti, saj zaradi nas »vsako leto izgine na tisoče rastlinskih in živalskih vrst, ki jih ne bomo več poznali, ki jih naši otroci ne bodo mogli videti.«

V nadaljevanju okrožnica spregovori o »ekološkem dolgu«, ki obstaja predvsem med Severom in Jugom in je povezan s komercialnimi nesorazmerji. »To ima posledice na ekološkem področju, pa tudi v pretirani uporabi naravnih virov, kar so v preteklosti počele nekatere države. »Zunanji dolg revnih držav se je spremenil v nadzorni mehanizem, to pa ne velja za ekološki dolg.«

V podpoglavju o svetovni pravičnosti pa sveti oče opozori, da »poslabšanje razmer v okolju in družbi v resnici najbolj prizadene najšibkejše na planetu: "Splošne izkušnje v običajnem življenju in znanstvene raziskave dokazujejo, da posledice vseh napadov na okolje najbolj prizadenejo najrevnejše."« Zato mora biti resnični ekološki pristop vedno bolj tudi »družbeni pristop, ki mora v razprave o okolju vključiti pravičnost, da bomo prisluhnili tako kriku zemlje kot kriku revežev.« (LS, 49). Rešitev torej ni v zmanjševanju števila rojstev, ampak v zoperstavljenju »skrajnemu in selektivnemu potrošništvu« določenega dela svetovnega prebivalstva.
Ob neke vrste »otrplosti« in »brezskrbni neodgovornosti« sodobnega človeka  okrožnica ob koncu prvega poglavja poziva k vzpostavitvi določil, ki bodo vsebovala nedotakljive omejitve in zagotavljala varovanje ekosistemov.

Drugo poglavje: naravno okolje je Božji dar

Papež Frančišek v njem v luči Svetega pisma spregovori o »strašni odgovornosti« človeka v odnosu do stvarstva. Poudari, da je naravno okolje skupno dobro, »dediščina vsega človeštva in odgovornost vseh.« Na začetku poglavja se zaustavi ob pripovedi o stvarjenju iz Prve Mojzesove knjige, ki »v svoji simbolični in pripovedni govorici vsebuje globok nauk o človeškem življenju in njegovi zgodovinski resničnosti.« Svetopisemske pripovedi nas spominjajo, da človeško bivanje temelji na treh medsebojno tesno povezanih temeljnih razmerjih: na odnosu do Boga, do bližnjega in do zemlje. Kot vidimo v Svetem pismu, »so ti življenjski odnosi pretrgani, in to ne samo zunaj nas temveč tudi v nas samih,« in sicer zaradi greha.

»Za judovsko-krščansko izročilo je "stvarjenje" več kakor narava, ker je povezano z načrtom Božje ljubezni, po katerem ima vsaka stvaritev svojo vrednost in pomen. Naravo običajno razumemo kot sistem, ki ga je mogoče razčlenjevati, razumeti in z njim upravljati. Stvarjenje pa je mogoče razumeti le kot dar, ki izvira iz odprte dlani Očeta vseh, kakor resničnost, osvetljeno z ljubeznijo, ki nas vabi k vesoljnemu občestvu.« (LS, 76) Bog, ki je stvarstvo ustvaril, ga tudi osvobaja in rešuje.

»Vse je znamenje Božje nežnosti,« nadaljuje papež ter spomni, da je »vsaka krutost do katere koli stvaritve v nasprotju s človeškim dostojanstvom. … Ne moremo se imeti za resnično ljubeča bitja, če iz svojega zanimanja izključimo del stvarnosti. … Vse je v odnosnosti in vsi ljudje smo na čudovitem romanju združeni kot bratje in sestre, povezani v ljubezni, ki jo Bog izkazuje vsem svojim stvaritvam in nas z nežno ljubeznijo združuje tudi med seboj, z bratom soncem, s sestro luno, s sestro reko in z materjo zemljo.« (LS, 92)

Ob koncu drugega poglavja okrožnice sveti oče spregovori še o tem, da so dobrine namenjene vsem. »Načelo podrejenosti zasebne lastnine skupnemu namenu dobrin ter zato splošna pravica do njihove rabe je "zlato pravilo" družbenega obnašanja in "osnovno počelo celotnega etično-družbenega reda". Krščansko izročilo ni nikoli priznalo absolutne ali nedotakljive pravice do zasebne lastnine, poudarjalo pa je družbeno vlogo kakršnekoli oblike zasebne lastnine. … Okolje je skupno dobro, dediščina vsega človeštva in odgovornost vseh. Kdor je lastnik enega deleža tega, je zato, da z njim upravlja v dobro vseh.«

Tretje poglavje: ne tehnokraciji

Tretje poglavje izpostavi analizo sedanjega časa in zajame tako simptome kot tudi vzroke ekološke krize. Sveti oče najprej spregovori o izrednem napredku tehnologije v preteklih dveh stoletjih. Poudari, da je prav, »da se tega napredka veselimo in da smo navdušeni nad številnimi obsežnimi možnostmi, ki jih odpirajo te novosti na različnih področjih, saj "sta znanost in tehnologija čudovit plod človeške ustvarjalnosti in Božji dar". … Vendar pa ne smemo podcenjevati dejstva, da nam jedrska energija, biotehnologija, informatika, poznavanje našega DNK in druge možnosti, ki smo jih dosegli, dajejo strahotno moč. Še več, celo presunljivo prevlado nad vsem človeškim rodom in celotnim svetom,« ter možnost, da se ne uporabijo za dobro (prim. LS 102-104). »Nihče se noče vrniti v dobo jamskega človeka, vendar je nujno upočasniti korak, da bi lahko drugače gledali na resničnost, sprejeli pozitiven in trajnostni razvoj, hkrati pa spet pridobili vrednote in velike cilje, ki jih je uničila nebrzdana velikopoteznost (megalomanstvo).« (LS, 114)

Kakor beremo v nadaljevanju okrožnice, je jedro diagnostike sodobne dobe poleg globalizacije tehnokratskega vzorca pretirana stopnja antropocentrizma: »V sodobnem času se je uveljavila človekova pretirana osredinjenost nase, ki danes – preoblečena – še naprej spodkopava vsakršno sklicevanje na to, kar je skupno ter vsak poskus krepitve socialnih vezi.« (LS, 116) Sveti oče večkrat spominja, da je v svetu vse medsebojno povezano in da je tudi ekološka kriza pokazatelj ali zunanji izraz etične, kulturne in duhovne krize sodobnega časa. Zato se po njegovih besedah »ne smemo slepiti, da bomo ponovno izboljšali svoj odnos do narave, ne da bi izboljšali vsa temeljna razmerja med ljudmi. … Ni namreč mogoče predlagati povezanosti z okoljem, zanemarjati pa stike z drugimi ljudmi in z Bogom. To bi bil romantični individualizem, preoblečen v ekološko lepoto in zadušljivo zapiranje v imanenco.« (prim. LS, 119)

V zadnjem delu tretjega poglavja okrožnica govori o praktičnem relativizmu, ki ima hude posledice: »Kadar človek postavi v središče samega sebe, postavi na prvo mesto lastne naključne koristi, vse drugo pa postane relativno. Kultura relativizma je prav tista bolezen, ki spodbudi človeka, da se na račun drugega okoristi in ga obravnava kot navaden predmet, ko ga peha v prisilno delo ali zaradi zadolženosti ponižuje v sužnost. Je logika, ki vodi k spolnemu izkoriščanju otrok« ali zanemarjanju ostarelih, od katerih družba nima več koristi. Logika trgovine z ljudmi, organiziranega kriminala, trgovine z mamili in s človeškimi organi za prodajo in poskuse, ali pa zavrženje otrok, ker ne ustrezajo željam staršev. »To je tudi logika "uporabi in odvrzi", ki proizvaja toliko odpadkov samo zaradi nebrzdane želje, da človek porabi več, kot v resnici potrebuje.«

Sveti oče se zaustavi tudi ob vprašanju genetsko spremenjenih organizmov in takoj na začetku zapiše, da je glede njih težko izreči splošno sodbo. Vendar pa poudari, da je nujno potrebno upoštevati vse etične vidike ter zagotoviti odgovorno, poglobljeno znanstveno in družbeno razpravo, ki bo sposobna presoditi vse razpoložljivo védenje in poimenovati stvari s pravim imenom (prim. LS, 135).

Četrto poglavje: celostna ekologija

Osrednja tema okrožnice, ki jo sveti oče posebej razvije v tem poglavju, je predlog za celostno ekologijo, ki je del nove paradigme pravičnosti. Človek je povezan z naravo in le-ta ni zgolj nekaj, kar nas obdaja, ampak je del nas. Sveti oče poudari, da okoljska in družbena kriza nista dve ločeni krizi, ampak gre za eno samo in kompleksno družbeno-okoljsko krizo. Sledi povabilo k solidarnosti in prijateljstvu med državljani, tako znotraj posamezne generacije, kot tudi med generacijami. Vsaka kršitev družbene solidarnosti in prijateljstva namreč povzroča tudi okoljsko škodo.

Celostna ekologija je po besedah papeža Frančiška neločljivo povezana z načelom skupnega dobrega, skupne blaginje, ki ima v družbeni etiki središčno in povezovalno vlogo. Je »skupek tistih življenjskih pogojev družbenega življenja, ki skupinam in posameznikom omogoča, da dosežejo najpolnejšo in najhitrejšo izpolnitev. … Skupno dobro temelji na spoštovanju človeka kot osebe, s temeljnimi in neodtujljivimi pravicami, naravnanimi na njegov celostni razvoj. Zahteva tudi ustrezno blaginjo in družbeno varnost ter razvoj različnih vmesnih skupin in upoštevanje načela subsidiarnosti. Med temi izstopa zlasti družina kot temeljna celica družbe. V  družbi, v kateri smo priče tako velikim krivicam in je vedno več ljudi, ki so oropani svojih temeljnih pravic, se načelo skupne blaginje spreminja v klic k solidarnosti in v prednostno odločitev za najrevnejše.« (prim. LS 156-157)

Sveti oče v podpoglavjih spregovori o različnih vrstah ekologije: okoljski, ekonomski, družbeni, kulturni ter ekologiji vsakdanjega življenja. Pri tem poudari, da resnična ekologija zadeva tudi skrb za »kulturno bogastvo človeštva«, kot so na primer staroselska ljudstva. V okviru ekologije vsakdanjega življenja papež Frančišek spominja, da je potrebno skrbeti za javne površine in kraje medsebojnega srečevanja, »ki širijo naš občutek pripadnosti, naš čut ukoreninjenosti, naš "počutiti se doma" po vsem mestu, ki nas obdaja in združuje. Pomembno je, da se različni deli mesta dobro vključujejo v celoto in da imajo njihovi prebivalci o njem neko skupno predstavo, ne pa, da se zapirajo v svojo četrt, odpovedujejo mestnemu življenju kot celoti, se pravi lastnemu prostoru, ki si ga delijo z drugimi.« (LS, 151)

Eden izmed ključnih vidikov, ki jih navaja okrožnica, je tudi ta, da svoje telo sprejmemo kot Božji dar, da bi sprejeli celoten svet kot skupni dom, ki nam ga je podaril Oče, ter tako premagali logiko gospodovanja nad stvarstvom. Papež Frančišek poudarja, da je spoštovanje lastnega telesa v njegovi ženskosti ali moškosti »nujno za spoznavanje samega sebe v odnosu do drugega spola. Tako je mogoče z radostjo sprejeti poseben dar drugega ali druge, ki sta delo Boga stvarnika, in se vzajemno bogatiti.« (LS, 155)

Peto poglavje: nekatere smernice. Pomen dialoga

Po tem, ko je bilo v prejšnjih poglavjih podrobneje predstavljeno trenutno stanje človeštva, sveti oče navede nekaj smernic in oblik za delovanje, »ki naj bi nam pomagale, da bi se izvili iz spirale samouničenja, v katero se pogrezamo.« Analize same po sebi niso dovolj, zato potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega od nas in mednarodno politiko. Sveti oče spomni na dejstvo, da je pri nekaterih razpravah o vprašanjih, ki zadevajo okolje, težko doseči soglasje. Ob tem poudari, da Cerkev nima namena določati strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike, vendar vabi k pošteni in jasni razpravi zato, da ne bi delni interesi ali ideologije škodile skupnemu dobremu. Papež Frančišek odločno ocenjuje mednarodno dogajanje z besedami: »Svetovna srečanja o okolju v zadnjih letih zaradi pomanjkanja politične volje niso odgovorila na pričakovanja; zato niso dosegla uspešnih ali učinkovitih podnebnih dogovorov.«

Ena izmed ključnih besed v petem poglavju okrožnice je dialog. Sveti oče spregovori o dialogu o okolju na področju mednarodne, državne in krajevne politike. Poleg tega poudari, da morata biti zato, da bi dosegli polnost človečnosti, politika in ekonomija nujno v službi življenja, zlasti človeškega življenja. Ob koncu poglavja papež zapiše, da se večina ljudi na svetu izreka za verne, kar bi moralo po njegovih besedah spodbuditi verstva, da bi se začela »med seboj pogovarjati o skrbi za naravo, o zaščiti revežev, o vzpostavitvi mreže medsebojnega spoštovanja in bratstva. Nujen je tudi dialog med samimi znanostmi, toliko bolj zato, ker se navadno vsaka zapira v okvire svojega izražanja. … Resnost ekološke krize od vseh nas zahteva, da mislimo na skupno dobro in vztrajamo na poti dialoga, ki terja  potrpežljivost, odpovedovanje in velikodušnost z neprestano mislijo: "resničnost je nad idejo".«

Šesto poglavje: zmernost osvobaja

V šestem poglavju papež Frančišek poziva k ekološkemu spreobrnjenju, k novemu načinu življenja, da bi človeštvo moglo skupaj graditi skupni dom. Meni, da se korenine kulturne krize nahajajo globoko, zato je za vsako spremembo potrebna motivacija in dolgotrajna vzgojna pot. Vanjo moramo vključiti vse člane družbe: družino, šolo, sredstva družbenega obveščanja in katehezo. Zadoščajo že vsakdanja preprosta dejanja in drže kot so ločevanje odpadkov, zmanjšanje porabe vode, ugašanje odvečnih luči ter predvsem da prekinemo z »logiko nasilja, izkoriščanja, samoljubja. … Zmernost, ki jo živimo svobodno in zavestno, nas osvobaja. … Spet moramo začutiti, da potrebujemo drugi druge, da smo odgovorni za druge in za svet in da se splača biti dober in pošten.« (prim. LS, 223-230)

Ob koncu papež Frančišek spomni, da so zakramenti privilegirani načini, s katerimi si je Bog privzel naravo in jo preoblikoval v posrednico nadnaravnega življenja. Poseben pomen ima evharistija, saj v njej stvarstvo »doseže svoj vrhunec, svoje povišanje. … Povezuje nebo in zemljo, zaobjema in prežema vse stvarstvo« ter nas vodi, da bi bili varuhi stvarstva.

Veren človek sveta ne more občudovati »od zunaj«, ampak od znotraj, tako da prizna vezi, s katerimi nas je Oče združil z vsemi bitji. Na tej poti nas spremljajo svetniki, med njimi je sv. Frančišek, ki je v besedilu okrožnice večkrat omenjen. Njegov zgled in skrb za najbolj ranljive je primer celostne ekologije. To je vzorec, ki dokazuje, kako so skrb za naravo, pravičnost do revnih, družbena angažiranost in notranji mir med seboj neločljivi.

Sreda, 20. maj 2020, 14:40