P. Patton ob ponovnem odprtju cerkva v Sveti deželi

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Postopno ponovno odprtje, do 50 oseb

»Gre za ponovno odprtje z zaenkrat omejenim številom, do 50 oseb; poleg tega pa je obvezen tudi stalen stik z odgovornimi različnih skupnosti, ki preverjajo, če imajo ljudje maske ter če upoštevajo predpise. Gre torej za postopno ponovno odprtje, vendar je to korak, ki je izredno pomemben. Sedaj tudi bazilika Božjega groba po dolgem času tišine vstopa v obdobje okrevanja, ne še popolnega ozdravljenja.«

Bogoslužje se je v tem času še okrepilo

P. Patton je nato potrdil, da zaenkrat romarjev iz tujine še ni in jih še nekaj časa ne bo. Ob tem je poudaril, da se je molitev na svetih krajih tudi v času, ko ni bilo mogoče obhajati evharistije z verniki, nadaljevala oz. se je še okrepila: »Morali bomo počakati na konec poletja, da bodo začeli prihajati romarji iz nekaterih držav in verjetno vsaj na začetek prihodnjega leta, da bodo prišli tudi iz držav, ki so številčno najbolj zastopane – gre namreč za države, ki jih je pandemija najbolj prizadela: v prvi vrsti so to Združene države Amerike, nato Italija, tretje mesto pa si delita Španija in Poljska. Za lokalne vernike so bila svetišča v tem času odprta: Getsemani ni bil nikoli zaprt, prav tako Nazaret, seveda ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov. Želeli smo namreč predati sporočilo, da Cerkev ne zapira vrat, ampak svetišča ostajajo kraj molitve. Ne pozabimo, da so tudi v baziliki Božjega groba tri skupnosti – grška, naša latinska ter armenska – nadaljevale z molitvijo tudi v času zaprtja za javnost. Bogoslužje v baziliki Božjega groba se je nadaljevalo in rekel bi, da se je še okrepilo – žal sicer brez vernikov, vendar pa še z močnejšim cerkvenim čutom; z ekumenskim obličjem, z univerzalno obliko molitve in prošnje. Mi, ki tukaj predstavljamo vzhod in zahod, smo na nek način dali glas človeštvu, združeni v prošnji za konec pandemije.«

Verniki so jokali ob ponovnem obhajanju evharistije

Kustos Svete dežele je zatem odgovoril na vprašanje, če ve, kako so verniki sprejeli ponovno odprtje cerkva: »Govoril sem z verniki in predvsem z župniki. Na primer, v naši župniji sv. Antona v Jafi, ki je med drugim multietnična, so verniki v nedeljo jokali, ker so lahko ponovno obhajali evharistijo skupaj; ker so lahko ponovno prejeli obhajilo ter prisluhnili Božji besedi.«

Pozornost do najšibkejših, premagati strah

V Sveti deželi so še na poseben način žive besede papeža Frančiška, ki spominja, da moramo biti pozorni na dobro drug drugega, posebej tistih, ki so najbolj ranljivi, saj smo vsi ena sama družina. »Na to moramo biti vedno pozorni. Ni nam treba čakati na pandemijo, da bi bili bolj pozorni na tiste, ki so šibkejši. Prizadevamo si, da zagotavljamo previdnostne in potrebne ukrepe, vendar pa moramo gledati tudi naprej, v upanju, da bo nekega dne stanje ponovno normalno. Zagotovo bo to tedaj, ko bodo na razpolago učinkovita zdravljenja, vendar pa ne moremo od sedaj naprej živeti obsedeni s strahom zaradi okužbe, saj bi to pomenilo, da ne bi več živeli pristnih človeških odnosov. Drznil bi si reči, da je potrebno strah zmanjšati. Popolnoma se strinjam s previdnostnimi ukrepi, dokler ni zadostnih varnostnih elementov, vendar pa obenem tudi pravim, da moramo premagati strah. V nasprotnem primeru bomo imeli ljudi, ki od strahu ne bodo spali, ki zaradi strahu pred okužbo nikomur ne bodo dali nikomur več roke, ne bodo poljubili niti lastnih otrok. In to bi pomenilo vstopiti v fazo "anestetične antropologije", kar bi imelo strašne posledice.«

Zaskrbljenost za prihodnost katoliških šol

Ob koncu intervjuja pa je p. Patton spregovoril o zaskrbljenosti zaradi prihodnosti katoliških šol v Sveti deželi, ki jo je v preteklih dneh izrazil tudi latinski patriarhat v Jeruzalemu: »To je drugo vprašanje in je povezano z vprašanjem ekonomije. Dejstvo, da ni romarjev po eni strani in negotovost glede tega, kako bo z nabirko za Sveto deželo, ki je bila prestavljena na 13. september, sta za vse nas razlog za veliko zaskrbljenost. Govoril sem z anglikanskim škofom: tudi oni imajo veliko šol in jasno je, da obstaja velika zaskrbljenost, kako poskrbeti za denar za  plače. V Izraelu  obstaja pomoč s strani države, v Palestini pa dopolnilni sklad praktično ne obstaja. Hkrati pa tudi ne smemo dvomiti tudi v Božjo Previdnost: uspelo ji poslati mano z neba, torej ji bo uspelo pomagati tudi nam ter pri prizadevanju vseh kristjanov v Sveti deželi tudi v tej fazi.«