Vrniti se k sanjam ustanovnih očetov

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Identiteta in poslanstvo skupnega evropskega doma

9. maja bomo obhajali dan Evrope. Neizogibno ga bomo letos živeli v posebnem duhu. Za nekatere države Evropske unije bo ta obletnica sovpadala s prvimi poskusi, da bi se vrnile k »normalnosti«, druge pa se bodo verjetno še spoprijemale z omejevalnimi okrepi v boju proti širjenju okužbe s covidom-19. Zagotovo je lahko to obhajanje v obdobju, ki je za Evropo najbolj dramatično po drugi svetovni vojni, tudi priložnost, da se zaustavimo in premislimo o identiteti in poslanstvu skupnega evropskega doma. Redki evropski državljani čutijo 9. maj kot svoj datum in verjetno jih še manj ve, zakaj je bil izbran prav ta dan.

Aktualnost Schumanovega govora iz leta 1950

9. maja leta 1950, letos torej mineva 70 let, je imel francoski zunanji minister Robert Schuman znamenit govor, v katerem je predlagal, da bi ustanovili Evropsko skupnost za premog in jeklo, prvi korak na poti, ki je preko vrste celinskih ustanov po štiridesetih letih vodil k nastanku Evropske unije. Pretresljiva je aktualnost takratne izjave. Schuman, ki je imel še pred očmi podobo uničenja, ki ga je povzročila bratomorna vojna, ki je razdejala Evropo in svet, je opominjal, da bo mir mogoče ohraniti le z »ustvarjalnimi prizadevanji, ki bodo sorazmerna z nevarnostmi, ki ga ogrožajo.« Mir in solidarnost. Schuman je dejal, da Evropa »ne bo mogla nastati naenkrat, niti ne bo zgrajena vsa skupaj: vstala bo iz konkretnih uresničitev, ki bodo ustvarjale predvsem dejansko solidarnost.«

Premog in jeklo na razpolago vsem, brez razlike

Ko je govoril o primarnem cilju Evropske skupnosti za premog in jeklo – združevanje proizvodnje premoga in jekla, predvsem Francije in Nemčije – je poudaril, da bo »ta proizvodnja na razpolago vsemu svetu, brez razlike in izključevanja, da bi tako prispevali k zvišanju življenjskega standarda ter napredku pri prizadevanju za mir.« Preroška moč teh besed je bila takšna, da so jih, tudi po mnogo letih, na zasedanju Evropskega sveta v Milanu junija 1985, vzeli za referenčno točko, ko so določili dan Evrope, ki sovpada z znamenitim Schumanovim govorom.

Od ustanovnih očetov se lahko danes veliko naučimo

Približevanje tej obletnici v situaciji, ki postavlja na težko preizkušnjo stabilnost evropske strukture, nas spominja, da se lahko še veliko naučimo iz tega, kako so »ustanovni očetje« odgovorili na izredno stanje, ki je bilo drugačno, vendar nič manj težko kot to, s katerim so se danes poklicani soočiti voditelji Evropske unije. Po besedah Josepha Ratzingerja so bili ustanovni očetje »politiki, ki so bili objektivni in realisti;« zanje »politika ni bila samo pragmatizem, saj je bila povezana z moralo.«

Papež Frančišek nenehno vabi k vračanju h koreninam

Vračanje h koreninam, k utemeljitvenim vrednotam Evrope, je povabilo, na katerega papež Frančišek, ki je po več stoletjih prvi neevropski papež, nenehno spominja voditelje evropskih narodov. Nazadnje je o tem spregovoril tudi v letošnjem velikonočnem sporočilu mestu in svetu (Urbi et Orbi), ki je nagovorilo mnoge, tudi neverne. Tedaj je dejal: »Po drugi svetovni vojni je ta celina mogla vstati po zaslugi konkretnega duha solidarnosti, ki ji je omogočil premagati rivalstva iz preteklosti.« Starodavni virus razdeljenosti in egoizma, ki se vrača, in vedno učinkovito cepivo solidarnosti, ali z besedami, ki so papežu še ljubše, »človeško bratstvo«.

Za soočanje s prihodnostjo je potreben spomin

Za soočanje s sedanjostjo ter načrtovanje prihodnosti je potreben spomin, še posebej v časih, ko izginjajo mnoge gotovosti. Papež, ki je prišel s konca sveta, a je sin migrantov stare celine, je na to velikokrat spomnil ob različnih priložnostih: tako v Vatikanu kot tudi v Strasbourgu. Tudi med svojimi apostolskimi potovanji v Evropi, skoraj vedno v državah, ki so daleč od političnega in ekonomskega središča – od svojega prvega obiska v Albaniji do zadnjega v Romuniji. Morda je najbolj jasno spodbudil k vrnitvi h koreninam – po sledeh drugega velikega papeža, ki mu je bila pri srcu Evropa – ob prejemu nagrade Karla Velikega. 6. maja leta 2016 je vrh evropskih institucij nagovoril z besedami Elieja Wiesela ter spomnil, da v Evropi potrebujemo »transfuzijo spomina«. »Spomin nam bo ne le pomagal, da ne bomo naredili istih napak iz preteklosti, ampak nam bo dal dostop do tistih pridobitev, ki so pomagale našim narodom, da so pozitivno prečkali zgodovinska križišča, s katerimi so se srečevali.«

Sanje papeža Frančiška za Evropo: sanje ustanovnih očetov

Sanje papeža Frančiška za Evropo so sanje ustanovnih očetov. Sanje, h katerim se je potrebno »vrniti«, kakor je rekel med novinarsko konferenco na povratnem letu iz Romunije 2. junija lani. Sanje, ki se imenujejo »solidarnost«, ki jo danes potrebujemo bolj kot kdajkoli prej, da bi »posodobili idejo o Evropi«. Ob 60. obletnici podpisa Rimske pogodbe je sveti oče v nagovoru evropskim voditeljem poudaril, da »Evropa ponovno najde upanje v solidarnosti, ki je tudi najučinkovitejši protistrup za moderne populizme. […] Solidarnost ni dober namen: zaznamujejo jo konkretna dejanja in dejstva.« Spomnil je, da je potrebno prav izhajajoč iz solidarnosti »ponovno začeti razmišljati na evropski način.«

Čas solidarnosti, nihče se ne bo rešil sam

Papež Frančišek je te besede izgovoril 27. marca 2017. Minila so le tri leta, in vendar se zaradi zadnjih treh mesecev, ki so bili v znamenju trpljenja, smrti in tesnobe, ta nagovor zdi časovno precej bolj oddaljen. In vendar je prav zaradi krize, ki jo doživljamo, še nujnejši. Kot je poudaril natanko tri leta zatem, med pretresljivo molitvijo pred izrednim blagoslovom mestu in svetu (Urbi et Orbi), ki je potekala 27. marca letos, je to resnično čas solidarnosti, v katerem »se nihče ne bo rešil sam.«