Išči

Vatican News
Opatija San Miniato al Monte v Firenzah Opatija San Miniato al Monte v Firenzah 

Opat Bernardo Gianni: Družine naj v tem težkem času postanejo celice Cerkve

V tem težkem času pandemije koronavirusa, ko smo vsi pozvani ostajati doma, opat samostana San Miniato al Monte v Firencah, Bernardo Gianni, spodbuja, naj družine postanejo Cerkve v malem, kjer se pričuje molitev, upanje in ljubezen.

Andreja Červek – Vatikan

Glas pastirja in varstvo s strani Cerkve ne bosta nikoli manjkala, spremljala bosta vernike v tem času velike teme, tudi sredi žalovanja, ko se zaradi javnega zdravja od pokojnih bližnjih ni mogoče še zadnjič posloviti, zatrjuje Bernardo Gianni, ki je lani vodil postne duhovne vaje za papeža in rimsko kurijo.

Za Vatican News je zatrdil, da je bližino Cerkve treba izkusiti osebno kot izkušnjo skrivnosti in ljubezni, ki izvirata iz srca same Presvete Trojice. Ta ima namreč neskončne in nevidne meje in vsebuje vse naša življenja, jih postavlja na varno v teh zelo težkih dneh. Postavlja jih v prostor, ki ga meniška tradicija rada imenuje najlepši, najvarnejši, najbolj velikonočen prostor, ki nam je dan, ravno zato, ker je neviden, ker je varen pred vsako okužbo, zunanjo in nezasluženo, in ta prostor je srce Gospoda Jezusa. »Všeč bi mi bilo, da bi se vse osebe čutile zmožne bivati v srcu Cerkve, ki je Kristusovo srce, v prostoru, ki ga ni mogoče videti, a zato ni nič manj realen, nasprotno. Dejansko je izvir naše milosti, vsakega  našega upanja in naše rešitve,« zatrdi Bernardo Gianni.

Na vprašanje, kako biti blizu vernikom, ki so izgubili svoje bližnje v tem času, ko so prepovedani pogrebi in maše ter se od pokojnega ni mogoče posloviti, Gianni odgovarja, da čeprav ni ista stvar, nam lahko pomagajo splet, družbena omrežja, telefon, vse, kar lahko pomaga, da je duhovnik blizu družini, ki žaluje. Tako se pomaga razumeti, da »pot tolažbe ni prekinjena, ampak se bo nadaljevala vse do lepega in pomembnega trenutka, ko bo mogoče skupno obhajanje maše« in se bo spomin na pokojne s pomočjo Svetega Duha spremenil v spomin velikonočnega upanja. »Medtem pa moramo predvsem mi duhovniki, redovniki, izkoristiti vsako sredstvo, da bi ljudje začutili, da naša bolečina ni razkužena, nima rokavic, ni oddaljena in odstranjena, ampak trpi z njimi v tej nezmožnosti izraziti razlog našega življenja, kajti razlog našega življenja je spremljati osebe v Kristusu, s Kristusom in za Kristusa ter obhajati bogoslužje, živeti bogoslužje,« pravi opat Gianni in dodaja, da gre za »neverjeten post«, ki nam ga nalaga sedanja situacija. »A v postnem času vemo, da Gospod izkoristi vsak post, da bi nam poklonil jutrišnji dan […] Vse to lahko dejansko vidimo kot zmenek proti prihodnosti, kjer sta milost in upanje, ki nam ga Gospod ne bo odtegnil za življenje.«

Drugi vatikanski koncil je pokazal, da je Cerkev skrivnost občestva, odnosa, ki izvira iz srca Svete Trojice, nadaljuje Gianni. »Rekel bi, da ni mogoče razmišljati o pripadnosti Cerkvi, pri tem pa se zapreti v prestrašeno in egoistično individualnost,« izpostavi. »Ko učenci tako storijo takoj po veliki noči, Gospod pride skozi zaprta vrata in z darom Svetega Duha povabi vse učence, do takrat prestrašene, naj zunanjemu svetu podarijo usmiljenje in upanje.« In za ta dogodek je po Giannijevih besedah treba prositi Svetega Duha, tudi po naših domovih, kamor se ljudje iz zdravstvenega vidika pravilno poskušajo zapreti pred širjenjem virusa. »Naše družine morajo v tej situaciji, žal zelo dramatični, odkriti trajno stanje svoje družinske poklicanosti: biti Cerkev v malem, biti celica Cerkve, kjer se lahko in se mora skupaj moliti, skupaj poslušati Gospodovo besedo, kjer se lahko in se mora biti, tudi za druge družine, s svojim pričevanjem molitve, upanja in ljubezni, znamenje, ki odpira boljšo prihodnost od sedanjosti, ki jo sedaj živimo.«

V tem času bi se verniki lahko znašli pred vprašanjem »Gospod, zakaj si me zapustil?« in se s tem tudi oddaljili od vere, na kar opat Gianni dodaja, da si na nek način želi, da bi verniki šli skozi to temno noč, tudi z dvomom, saj gre za izkušnjo, ki krepi vero in občestvo z Gospodom, krepi sinovsko sprejemanje nebeškega Očeta. Spomni, da so skozi to temno noč šli veliki mistiki, vse do Matere Terezije iz Kalkute. »Gre za besede Gospoda Jezusa, ki nam pravijo, da je tudi on v skrivnosti trpljenja šel skozi velik dvom, da je naše človeško stanje prepuščeno samemu sebi: 'Sem rojen iz očetovske ljubezni, je moje sinovstvo rezultat slučaja ali pa načrta ljubezni?',« pri čemer izrazi svoje prepričanje, da bo Gospod zagotovo vsem, ki si zastavijo to vprašanje, dal »jutranji sij svetlobe, tolažbe in upanja, ki bo okrepil zavedanje, da smo vsi sinovi v sinu, v sinu Jezusu, in tako se bo v Bogu odkrilo dobrega Očeta, ki ne pozabi svojih stvaritev, ampak jim daje obilje milosti. Zares ga moramo klicati Oče v teh žalostnih trenutkih, za nas in za vse, ki ne verujejo.«

Audio
Torek, 17. marec 2020, 11:01