Išči

Vatican News
HAITI-QUAKE/ANNIVERSARY

Haiti: Deset let po potresu ljudje še vedno brez domov

Deset let po uničujočem potresu, prebivalci Haitiji še vedno živijo v barakarskih naseljih. Vedno več je lakote in splošno pomanjkanje se povečuje, zatrjuje italijanska misijonarja na Hitiju Maddalena Boschetti.

Andreja Červek – Vatikan

Mineva deset let od uničujočega potresa na Haitiju. 12. januarja 2010 je sunek z magnitudo 7 stresel južni del ene najrevnejših držav na svetu in jo v eni minuti spremenil v ruševine. Takrat dvomilijonsko glavno mesto Port-au-Prince je postalo opustošeno. Natančno število žrtev še vedno ni znano. Po ocenah naj bi v potresu življenje izgubilo od dvesto tisoč do petsto tisoč oseb. V prestolnici se danes nahaja skupna grobnica, čas pa je zaznamovan z življenjem pred in po potresu, kot je za Radio Vatikan zatrdila italijanska misijonarka na Haitiju Maddalena Boschetti.

»Potres je bil strašen dogodek,« zatrdi Maddalena. »Na Haitiju ni bilo družine, ki ne bi izgubila vsak eno bližnjo osebo v potresu. Več kot tristo tisoč mrtvih. Zunaj mesta obstaja jama, kjer so ostanki več kot sto tisoč oseb. Dogodek je zaznamoval življenje države in postal prelomnica v zgodovini Haitija.«

Maddalena se je v trenutku potresa nahajala v sprejemnem domu za otroke v Port-au-Princu: »Manjkalo je osem minut do petih popoldne, imela sem uro premaknjeno naprej. In ustavila se je ravno ta trenutek. Hranila sem dva majhna otroka, ki sta sedela pred mano v vozičku. Takrat je v domu bilo okoli štirideset otrok, skoraj vsi z velikimi hendikepi. In v tistem trenutku se je zgodila katastrofa. Prva stvar, ki smo jo slišali, je bil grom, močan zvok, ki se je naraščal, in izredno močan sunek, ki mu je sledil še drugi. Vse kar je stalo, se je zrušilo. Meni je uspelo zaščititi otroke s svojim telesom. Na srečo so ostali nepoškodovani, kljub temu, da je potres prestavil železne postelje. V naslednjih dneh je bilo trpljenje strašno. Ob trenutkih velike človečnosti smo živeli trenutke, o katerih ni mogoče govoriti.«

Kot pripoveduje Maddalena, so ji otroci sami pomagali potegniti izpod ruševin ostale otroke s hendikepom. Panika je bila velika. »Več kot mesec dni ni nihče vstopil v zgradbe v Port-au-Princu, saj je strah, da bi se kaj zrušilo, bil velik. Ti otroci so pomagali izvleči bratce in sestrice, ki so naslednje tedne spali zunaj. In niso šli spat, če mene ni bilo z njimi. Tega se bom spominjala vse življenje. Zavedali so se, da so živi, da se je zgodil strašen dogodek, da potrebujejo nekoga in da jaz potrebujem njih. Drug drugega smo čakali, da bi skupaj na najboljši način zaključili dan.«

Deset let po potresu ima obnova, ki jo podpira mednarodna skupnost, še vedno svetle in temne plati. Nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton je takrat imenoval posebnega komisarja ustanove za obnovo Haitija, ki so jo upravljale OZN, glavne države donatorke in lokalne ustanove. Obljubljenega je bilo veliko, a mnogi se pritožujejo, da je od 6,4 milijard dolarjev, namenjenih za obnovo, samo 2,3 odstotka prišlo v roke lokalnih podjetij. Spet drugi opozarjajo, da velik projekt za izgradnjo industrijskega območja Caracol in novega pristanišča na severu države ni dal nobenih rezultatov, čeprav bi naj dal delo na tisoče osebam in s privatnimi investicijami podprl slabo ekonomijo Haitija.

59 odstotkov prebivalstva na Haitiju živi z manj kot 2,41 dolarja na dan. V Port-au-Princu naj bi primanjkovalo petsto tisoč bivališč. V Canaanu, ki je največje barakarsko naselje glavnega mesta, živi najmanj tristo tisoč prebivalcev.

Bolnišnica v Port-au-Princu je bila obnovljena in povečana, a mnogo oddelkov še ne deluje in veliko bolnikov se še vedno zdravi v starem delu zgradbe. Nekateri projekti, ki so jih izvajale humanitarne organizacije, so bili bolj učinkoviti, predvsem tisti, ki so bili usmerjeni v podporo domače ekonomije, in sicer preko gradnje hiš, šol in zdravstvenih domov, izkopavanja vodnjakov, preskrbe kmetijske mehanizacije, rezervoarjev, podpore pogozdovanja, živinoreje itn.

V desetih letih se je veliko govorilo o rekonstrukciji, a z 'zahodno terminologijo', kar je bila izredno velika napaka, izpostavi misijonarka Maddalena Boschetti. Mednarodne sile so delovale na ustaljen način in sodelovale z že obstoječimi lokalnimi strukturami, ki pa jih na Haitiju ni. Obstajajo samo po imenu, zato je ta vrste reševanja problemov bila iluzorna. Maddalena s ponosom pove, da je vse, kar je bilo obnovljeno, bilo narejeno v povezavi s Cerkvijo in misijonarji, ki so na Haitiju že dolgo in ga dobro poznajo in so zato znali prepoznati potrebe ljudi ter konkretizirati pomoč, ki je prišla. »Vsi misijonarji so naredili velike stvari. Kamilijanci imajo novo bolnišnico, razširili so prostore za invalidne osebe, skalabrinijanci so zgradili vrsto vasi za ljudi, ki so v potresu izgubili domove.« Maddalena izpostavi tudi drugi skupnosti, kot sta Male misijonarke evangelija in sestre Jezusa in Marije.

Po Maddaleninih besedah se je situacija na Haitiju v zadnjih letih poslabšala: »Obstaja skrita agresivnost, stanje velike degradacije, ljudje na podeželju trpijo za lakoto. Zadnje poročilo o prehrambeni situaciji na svetu pravi, da je Haiti na 111. mestu od 117-ih držav. Ta lakota, to pomanjkanje zdravil, predvsem mlade ljudi sili, da gredo v glavno mesto, kjer pa ni dovolj dela in tako se pridružijo tolpam. Izgublja se čut za človeškost.«

Audio
Ponedeljek, 13. januar 2020, 15:00