Kateheza msgr. Fisichelle na Festivalu mladih v Medžugorju

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Svetopisemsko besedilo

»Gospodov angel je govoril Filipu z besedami: "Vstani in odpotuj proti jugu, k cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo!" Ta cesta je zapuščena. Filip je vstal in odpotoval. In glej, etiopski evnuh, dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico, se je vračal iz Jeruzalema, kamor je šel molit. Sedèl je na vozu in glasno bral preroka Izaija. Duh je rekel Filipu: "Pohíti in pridruži se temu vozu!" Filip je pritekel in slišal evnuha, da bere preroka Izaija. Vprašal ga je: "Ali razumeš, kaj bereš?" Ta je odgovoril: "Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?" Povabil je Filipa, naj stopi na voz in prisede. Odlomek iz Pisma, ki ga je bral, se je glasil takole: Kakor jagnje so ga gnali v zakol, in kakor ovca ne dá glasu pred tistim, ki jo striže, tako on ni odprl svojih ust. Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim razveljavljena. Kdo bi mogel prešteti njegovo potomstvo? Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje ... Evnuh je ogovoril Filipa in rekel: "Prosim te, o kom govori tu prerok? O sebi ali o kom drugem?" Filip je spregovoril; izhajal je iz tega mesta v Pismu, nato pa je besedo navezal na evangelij o Jezusu. Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: "Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?" Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil. Ko pa sta stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa. Evnuh ga ni več videl; šel je veselo naprej po svoji poti. Filip pa se je znašel v Ašdódu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezarejo.« (Apd 8,26-40)

KATEHEZA

Odlomek – simbol novega evangelizatorja

Besedilo, ki nam je predlagano, je lepo. Na nek način bi ga lahko vzeli za ikono novega evangelizatorja. Pripoved govori le o dveh osebah, Etiopijcu in Filipu. V resnici je središče celotne pripovedi Božje delovanje, ki odpre srce obeh za to, da bi postala prepričana oznanjevalca evangelija Jezusa Kristusa. Poleg dveh osebnosti se torej močno vključi primat Boga in oseba Jezusa Kristusa.

Podobnost med Etiopijcem in mnogimi našimi sodobniki

O Etiopijcu je rečeno, da je bil »evnuh«, »dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico«. Gre torej za pomembno osebnost političnega in upravnega življenja Etiopije, ki se je vračala iz Jeruzalema. Zaradi svoje pogojenosti se Etiopijec ne bi mogel udeležiti judovskega bogoslužja niti postati pripadnik te vere. Kljub temu pa je opisan kot oseba, ki jo vera zanima. Ni vernik, pa tudi ne pogan. Bere Sveto pismo. Kako blizu so njegovi osebnosti mnogi moški in ženske našega časa! Mnogi so krščeni, vendar niso verni. Mnoge privlači branje Svetega pisma, vendar pa ne razumejo pomena, saj se zaustavijo samo ob besedilu. Mnogi iščejo, a ne najdejo nikogar, ki bi jim znal globoko razložiti Sveto pismo. Lik Etiopijca, skratka, ni daleč od lika mnogih naših sodobnikov.

Povezava s Ps 68,32 in prerokom Iz 56,2-3

Vendar pa se evangelist dobro zaveda, da ta osebnost spominja na dobro poznana besedila Stare zaveze. Posebej dve izmed njih nam lahko pomagata bolje razumeti naše besedilo. Prvo je Psalm 68, kjer beremo: »Iz Egipta naj prihajajo bogate tkanine, Etiopija naj proti Bogu izteguje svoje roke.« (Ps 68,32) Drugo pa je iz knjige preroka Izaija: »Tujec, ki se bo pridružil GOSPODU, naj nikar ne govori: "GOSPOD me bo gotovo ločil od svojega ljudstva." In skopljenec naj ne govori: "Glej, suho drevo sem." Kajti tako govori GOSPOD: Skopljencem, ki pazijo na moje sobote, izbirajo to, kar mi ugaja, in se držijo moje zaveze, bom v svoji hiši in znotraj svojega obzidja dal prostor in ime, ki je boljše kot sinovi in hčere. Dal jim bom večno ime, ki ne bo iztrebljeno. Tujce, ki se bodo pridružili GOSPODU, da bi mu služili, ljubili GOSPODOVO ime in bili njegovi služabniki, vse, ki bodo pazili na soboto in je ne bodo skrunili, temveč se bodo držali moje zaveze, bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve: njihove žgalne in klavne daritve bodo prijetne na mojem oltarju, kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.« (Iz 56,3-7) Ti dve besedili odpirata za bolj vsesplošen pogled na zveličanje in pomagata razumeti občutje Etiopijca med branjem svetega besedila in zveličavno odprtost, ki jo je predlagal apostol. Evangelij je predlog svobode za vse. Le-ta je zveličanje za tiste, ki želijo dati poln smisel svojemu življenju in so pripravljeni odpreti srce in dopustiti, da ga preoblikuje moč milosti.

Novi evangelizator se mora podati na pot, kakor Filip  

Druga oseba je Filip. On je »novi« evangelizator. Začetek pripovedi nam z zelo podobnimi značilnostmi pokaže njegov klic k hoji za Gospodom in pokorščini: »Gospodov angel je govoril Filipu z besedami: "Vstani in odpotuj proti jugu, k cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo! Ta cesta je zapuščena."« Tukaj lahko vidimo podobnost z Abrahamovim klicem. Kakor on, je tudi Filip poklican, da ne bi ostal na mestu; odpraviti se mora na pot. Iti mora tja, kjer je Gospod zanj določil kraj, na katerem bo izrazil svojo  moč in svojo slavo. Novi evangelizator ni človek, ki sedi za mizo. Odgovori na klic k evangelizaciji. Zato mora »vstati« in se podati na pot. Hoditi mora po cesti, ne pa ostati v varnosti svoje hiše. Le tam bo lahko srečal nekoga, ki mu bo lahko oznanil evangelij.
Filip, tako kot Abraham, uboga. Poda se na pot. Ni dovolj. Luka (op. pisec Apostolskih del) je neverjeten, ko gre za oznanjevanje evangelija. Medtem ko Duh reče apostolu, naj se »približa« in »pridruži« Etiopijcu, Filip »teče« k njemu. Nemir, da bi oznanili evangelij, je »tek«. Enako kot tudi Božja beseda, ki »teče«, kot pravi Pavel v Drugem pismu Tesaloničanom: »Molite, da bi Božja beseda tekla (τρεχη)!

Naklonjenost do naslovljenca

Filip se takoj pokaže kot pravi apologet. Prva lastnost je prav ta, da ga sogovornik spozna. Ta ga povabi, naj prisede k njemu. Pozornost do naslovljenca je ena izmed temeljnih značilnosti nove evangelizacije. Ko se nekomu približamo, moramo to storiti »z blagostjo« in »s spoštovanjem«, zavedajoč se, da je v igri njegova svoboda. Filip torej stori drugi korak: izzove sogovornika. Ta bere preroka, vendar pa ne more vstopiti v globino besedila ter v njegov pomen. Tega se dobro zaveda, saj se njegovo vprašanje vrti ravno okoli tega: kdo govori in na koga se nanaša? Na vprašanje Etiopijca Filip odgovori z vsem svojim prepričanjem. Lepo je pobližje pogledati detajl tega besedila: ανοίξας τό στόμα; dobesedno pomeni: odprl je usta.

Iz odprtih ust pride beseda; duh, ki ustvarja

Nazoren izraz spominja tako na besede psalma: svojih ustnic ne zapiram, Gospod, ti veš, kot tudi na besedilo, ki ga pogosto v teh poglavjih Apostolskih del najdemo v povezavi s prepovedmi apostolom, da bi oznanjevali, ter njihovim odgovorom, da ne morejo molčati. Ista tema je prisotna na tem mestu, ko Filip odpre usta. Iz odprtih ust pride beseda, duh, ki ustvarja in omogoča komunikacijo. Filip vsekakor pokaže poln pomen celotnega Svetega pisma.

Podobnost z odlomkom o učencih na poti v Emavs

Primer, ki je najbolj podoben temu odlomku, je gotovo prizor iz 24. poglavja Lukovega evangelija, ki govori o učencih na poti v Emavs, ki srečata Jezusa: »Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.« (Lk 24,27) Izraz »kristocentrizem« postane v tem primeru ustrezen bolj kot kdajkoli prej. Filip Etiopijcu izrazi srce in središče celotne starodavne zgodovine in tiste, ki se odpira pred njegovimi očmi za prihodnost. Kristus je zveličar, izpolnitev starodavne obljube; tisti, ki nosi grehe ljudstva in brezmadežno jagnje, ki je žrtvovano za nas.

Filipova gorečnost in prepričljivost

Lahko si je predstavljati Filipovo gorečnost, s katero je govoril o Jezusu. On ga je poznal osebno, ponoči ga je peljal k Nikodemu, bil je njegov prevajalec pri tistih, ki so govorili grški jezik … skratka, Filip je prepričljiv. Govori kot poznavalec zaradi vsega tega, kar je videl in slišal, vendar pa to dela s srcem, ki gori v notranjosti, saj ve, da govori o Božjem Sinu, v katerega je položil vse svoje življenje.

Izziv: pridigati z življenjem, dotakniti se srca in razuma

Filip je prepričljiv in tudi verodostojen. To takoj pokaže dejstvo, da Etiopijec prosi, da bi bil krščen. Glosa v 37. vrstici je pomembna: »Če veruješ iz vsega srca, boš rešen. In on odgovori: Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin.« Izpovedati vero v Gospoda Jezusa kot Božjega Sina. Ali ni bil morda Dostojevski tisti, ki je rekel, da je resnični velik problem za sodobnega človeka, za Evropejca, prav to, da bi veroval, da je Jezus Božji Sin? Kot vidimo, se zgodovina popolnoma ponavlja. Izziv za novega evangelizatorja je pridigati z življenjem, da bi se mogel dotakniti srca in razuma svojega sogovornika. Ta mora priti do krsta. Do tega, da izpove svojo poslušno vero v Kristusa, ki je umrl in vstal ter je zveličanje celotnega človeštva.

Pravi evangelizator je rodoviten

»Krst dokazuje, da ima Etiopijec vero in da veruje v Kristusa. Tudi on takoj postane evangelizator. Pravi evangelizator je torej rodoviten. Njegovo delovanje je pravo in resnično tedaj, ko tisti, ki ga sreča, postane tudi sam evangelizator. Lepa novica, ki mu jo je oznanil Filip, je ustvarila nove pogoje. Milost je vedno tista, ki ima primat. Duh je tisti, ki reče Filipu, naj gre k evnuhu. Duh je tisti, ki mu odpre srce za to, da doume apostolovo besedo in veruje. Duh je tisti, ki odpre Filipova usta in ga stori za verodostojnega evangelizatorja.

Evangelij je pred Evropo dosegel Afriko

Vse kaže na dejstvo, o katerem ne razmišljamo pogosto. Preden je Evangelij prišel v Evropo, je dosegel Afriko. Evangelizatorjev pogled se mora vrniti v ta prvi trenutek, da nikoli ne bi pozabili na prizadevanje, h kateremu smo poklicani. Ena izmed najstarejših Cerkva je prav tista, ki se nahaja v Afriki in je dala porajajoči se Cerkvi nepozabna pričevanja vere in mučeništva. Duh je ponovno vzel Filipa, da bi ponesel evangelij na druga področja. Duh ga tako privede v Cezarejo, kamor bosta šla tudi Peter in Pavel. Spreobrnjenje Kornelija bo postalo ikona Rimljana/pogana, ki se odpre Kristusu in ki od tukaj odpre pot za novo smer, ki jo bo poklicana prehoditi skupnost. Univerzalnost evangelija postane najmočnejši in najbolj prepričljiv izraz globine besede Jezusa Kristusa, ki prihaja naproti vsem in ne izključuje nikogar.

Filip in Etiopijec nas učita biti poslušni Duhu

Lik Filipa in Etiopijca zato vabita k premišljevanju o pomenu tega, da smo evangelizatorji. Od njiju se naučimo biti poslušni glasu Duha. Postanimo razpoložljivi za to, da bi pustili to, kar delamo, da bi sledili temu, kar nam on kaže. Tecimo po poti, da bi dosegli tiste, ki imajo željo po Bogu ter po njem hrepenijo. Ponudimo jim Besedo, ki rešuje in odpušča. Besedo, ki govori o Ljubezni, saj usmerja, da bi videli sam izvir ljubezni: Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, ki je za nas umrl in vstal.«

Pavel VI.: Smo prinašalci sporočila za vse človeštvo

Msgr. Fisichella je ob tem spomnil na besede papeža Pavla VI. med govorom na generalni skupščini Organizacije združenih narodov, 4. oktobra 1965: »Vi poznate naše poslanstvo, smo prinašalci sporočila za vse človeštvo. … Smo kakor glasnik, ki po dolgi poti uspe oddati pismo, ki mu je bilo zaupano. … Že dolgo časa smo na poti in s seboj nosimo dolgo zgodovino; tukaj obhajamo epilog napornega romanja v prizadevanju za iskanje pogovora s celotnim svetom, odkar nam je bilo naročeno: "Pojdite in ponesite veselo novico vsem ljudstvom." … To sporočilo izhaja iz naše zgodovinske izkušnje.«