Išči

V Madridu je danes potekala beatifikacija Marije Guadalupe Ortiz de Landázuri V Madridu je danes potekala beatifikacija Marije Guadalupe Ortiz de Landázuri 

Kardinal Becciu o prvi blaženi laikinji prelature Opus Dei

Danes je v Madridu potekala beatifikacija Marije Guadalupe Ortiz de Landázuri, prve laikinje prelature Opus Dei, ki je bila povzdignjena na čast oltarja. Sveto mašo je vodil kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je v pogovoru za Radio Vatikan povedal več o življenju nove blažene.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

18. maj – pomemben datum

18. maj je bil zanjo pomemben datum: letos je potekala njena beatifikacija, ko je imela sedem let pa je na ta dan prejela prvo sveto obhajilo. Natanko 20 let zatem se je preselila v enega izmed centrov Opus Dei, nekaj let kasneje se je na isti dan dokončno vključila v prelaturo, pa tudi prvo sveto mašo v rezidenci Opus Dei v Mehiki, ki jo je ustanovila nova blažena, so obhajali prav 18. maja. Kot je dejal kardinal Becciu, gre za posebno sovpadanje, ki ga verjetno ni izbrala sama, vendar pa je v luči svojega krščanskega življenja in globoke vere v teh dogodkih znala videti poseben pomen za svoje življenje. »Lahko nas nauči, da moramo ovrednotiti vse to, kar se dogaja okoli nas, tudi datum; tudi datum je znamenje Božje ljubezni, je znamenje božje nežnosti in vse lahko pripomore k temu, da poglobimo naš odnos ljubezni z Bogom in našo zvezo z njim.«

Jezus vedno v središču življenja

Kardinal Becciu je zatem spregovoril o tem, kaj je za novo blaženo pomenilo postaviti vedno Jezusa v središče svojega življenja. »To, kar bi moralo pomeniti za vsakega kristjana: kristjani smo zato, ker nas je izbral Jezus in smo odkrili lepoto njegove ljubezni. V naši Mariji Guadalupe se je zgodila prav ta izredna stvar! Že kot mlado dekle je bila dobra kristjanka, zvesta zakramentom, sveti maši, kadar je šla v Cerkev, je bila zbrana in v tišini. Vendar pa je v določenem trenutku razumela, da se krščanstvo ne konča z našimi trenutki v cerkvi, da ti niso ločeni od preostalega dneva. Svojo povezanost z Bogom je podaljševala v nadaljevanju dneva preko svojega dela, s svojo zavzetostjo. In to je najpomembnejše, lepota, pravi smisel tega, da smo Jezusovi učenci: nisi kristjan samo v določenih trenutkih, z uro v roki, vedno si kristjan. Zvezo z Bogom, ki jo poglabljaš, živiš v molitvi, potem nadaljuješ, ko delaš običajne stvari, preko celotnega dneva.«

Povezanost s sv. Jožefmarijo Escrivájem

Za Marijo Guadalupe je bilo ključnega pomena srečanje s sv. Jožefmarijo Escrivájem. Zaupala mu je do te mere, da je leta 1950 vse pustila zato, da bi ponesla sporočilo Opus Dei v Mehiko. »Predvsem me gane, bi nas moralo ganiti, to, da je srečanje z duhovnikom spremenilo njeno življenje. Pravimo, naj bi bilo tako, da je duhovnik Božji mož: če je poln Boga, je jasno, da tisti, ki se mu približajo ali s katerimi govori, ne morejo ostati ravnodušni, oziroma da v njih ostane kakšna sled. Tudi Chiara Lubich je govorila glede vseh kristjanov: če so resnično prepojeni z Božjo ljubeznijo, nobena duša, ki jih sreča, ne sme ostane ravnodušna. Zato razumem, da če je bil ustanovitelj Opus Dei Božji mož, ni mogel pustiti ravnodušnih tistih, ki so se mu približali. In to se je zgodilo tudi njej. Z njim si je tudi veliko dopisovala.«

300 pisem

»Obstaja zbirka 300 pisem, ki je zelo zanimiva. Ko se ustvari globok duhovni odnos z duhovnim voditeljem, kot je bil tudi Jožefmarija, je nekaj običajnega, da obstaja zbirka pisem, ki so intenzivna in bogata. Zadnje pismo, ki ga je Esrciva napisal kakšen dan pred smrtjo, je še posebej pomenljivo. Kot je nekoč zapisala Marija Gudalupe, jo je oče v enem izmed pisem spomnil, naj nekaj naredi bolje in ona je to občutila kot spodbudo, da bi izboljšala stvari.«

Odnos do smrti

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nato spregovoril o odnosu nove blažene do smrti. Z njo se je srečala zgodaj, saj je bil med špansko državljansko vojno, ko je bila stara 20 let, njen oče obsojen na smrt s streljanjem. Ob njem je bila vse do zadnjega, pomagala mu je, da je ostal veder in celo odpustil tistim, ki so ga umorili. Ta vedrina jo je spremljala tudi takrat, ko je izvedela za smrt Escrivaja, njenega drugega očeta, ter ponovno kmalu zatem, ko se je morala soočiti z lastno smrtjo. »Svetniki nam ponujajo lep nauk. Vsi moramo računati na smrt, ki prej ali slej doleti vsakega izmed nas. Smrti se bojimo, to je normalno. Vsi se spominjamo, da se je tudi Jezus bal smrti, vendar pa se v svetnikih zgodi nekaj izrednega, kar bi se moralo zgoditi v vsakem izmed nas. Zakaj se niso bali smrti? Zato, ker so v življenju ustvarili lep, resničen, zaupen odnos ljubezni z Bogom. Čutili so ga blizu in ta ljubezen iz dneva v dan raste. Kaj bi morala biti torej smrt? Boleč prehod, saj gre vedno za konec; skrivnost, vendar pa je prehod, da bi srečal Tistega, ki si ga vse življenje ljubil, s katerim si ustvaril odnos, zato greš mirno. To je lepota Jezusa, ki je umrl prav zato, da bi te osvobodil! Da bi te osvobodil tega strahu. Takoj se moramo osvoboditi tega, kar nam preprečuje, da bi imeli veder, lep odnos z Bogom; odnos, ki se ohranja in nam potem omogoča, da objamemo Boga in da nas objame Bog.«

Polna razpoložljivost

Ob koncu intervjuja pa je kardinal Becciu še povedal, kakšno dediščino današnjim kristjanom zapušča Marija Guadalupe. »Njena razpoložljivost je bila polna. Poslana je bila v Mehiko, kjer nikoli prej ni bila. Zaupano ji je bilo zemljišče, mislim da z nekdanjo tovarno sladkorja, kjer so ji rekli, da mora delati. S svojimi tovarišicami se je znašla pred bodičevjem in razvalinami, vendar pa so delale mirno, vedro, saj je imela v sebi veselje, željo, da bi ustvarila nekaj lepega, nekaj, kar bi izrazilo ljubezen do Boga, Božjo prisotnost. Dediščina, ki nam jo zapušča, je torej prav ta: če te Bog kliče, se ne boj, vrzi se; z Njim moreš ustvarjati stvari, ki si jih ne moreš niti predstavljati.«

Sobota, 18. maj 2019, 16:23