V pripravi na apostolski obisk: Cerkev v Maroku

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

0,07% prebivalcev katoličanov

Danes katoliška Cerkev v Maroku šteje približno 23.000 vernikov (0,07% vseh prebivalcev), večina izmed njih pa je tujcev – Evropejcev ali mladih iz Podsaharske Afrike, ki prihajajo v Maroko za študij. Imajo dve nadškofiji: Rabat in Tanger.

Začetki krščanstva in prvi mučenci

Krščanstvo je prišlo na ozemlje današnjega Maroka z iberijskega polotoka v času med 2. in 3. stoletjem, ko je bila Severna Afrika pod rimsko oblastjo. Širilo se je tako med koloni kot tudi med lokalnimi prebivalci, ustanovljenih je bilo več škofij. Po prihodu islama je cerkvena hierarhija v 7. in 8. stoletju izginila in Cerkev se je ohranila preko majhnih skupnosti. V 13. stoletju so s ponovno pastoralno in misijonarsko dejavnostjo začeli frančiškani – pet izmed njih jih je leta 1219 prišlo v  Marakeš, da bi širili evangelij med Saraceni. Zaradi nasprotovanja kalifa so morali leto kasneje soočiti mučeništvo, sledili pa so jim tudi sv. Danijel in njegovi tovariši, ki so bili umorjeni leta 1227. To so bili prvi maroški mučenci.

15. in 16. stoletje: misijonarji med zasužnjenimi kristjani

Leta 1225 je bila ustanovljena škofija Maroko, kateri je bila zaupana tudi pastoralna skrb za vernike v Alžiriji in Tuniziji. Nadškofija Tanger pa je bila ustanovljena leta 1472. Španski misijonarji so v 15. in 16. stoletju nadaljevali s svojim poslanstvom med kristjani, ki so jih Saraceni zasužnjili. Po odpravi suženjstva kristjanov v Maroku je v 18. in 19. stoletju, predvsem ob obalah države, naraslo število majhnih krščanskih skupnosti evropskih trgovcev in mornarjev.

Diplomatski odnosi s Svetim sedežem od leta 1976

Leta 1976 sta Sveti sedež in Kraljevina Maroko vzpostavila diplomatske odnose, štiri leta kasneje pa je kralj Hasan II. prišel na uradni obisk v Vatikan, kjer ga je sprejel papež Janez Pavel II. Šlo je za prvo srečanje med Petrovim naslednikom in voditeljem ene izmed muslimanskih držav v Vatikanu.

Papež Janez Pavel II. in srečanje z 80.000 mladimi muslimani

Papež je ponovno srečal kralja 19. avgusta 1985 med obiskom Maroka v okviru apostolskega potovanja v Afriko (7.‒19. avgust 1985). Poleg tega je daroval sveto mašo za katoliško skupnost v Casablanci ter se na povabilo kralja srečal z 80.000 mladimi muslimani iz 23 držav, ki so prišli na panarabske igre. V svojem zgodovinskem nagovoru je sveti oče poudaril, da je dialog med krščanstvom in islamom potreben bolj kot kdajkoli prej. Pri tem je spomnil, da se ne sme pozabiti na pomembne razlike, pa tudi na mnoge stvari, ki so jima skupne: »Kristjani in muslimani smo v splošnem drug drugega napačno razumeli in v preteklosti smo si včasih nasprotovali in se tudi izgubljali v polemikah in vojnah. Verjamem, da nas Bog danes vabi, da bi spremenili naše stare navade. Moramo spoštovati drug drugega, tudi zato, ker verjamemo v istega Boga in ker je Abraham za nas isti zgled vere.« Janez Pavel II. je govoril tudi o človekovih pravicah, ki so utemeljene v Bogu: to sta svoboda vesti in veroizpovedi. Prav tako je poudaril spoštovanje do vsakega človeka, moškega in ženske, ter pozval k miru in pravičnosti.

Maroški kralj v Vatikanu  

Leta 2000 je papež Janez Pavel II. ponovno v Vatikanu sprejel maroškega kralja, tokrat Mohameda VI.

Nadškofiji danes

Danes v dveh nadškofijah v Maroku deluje 35 župnij, za katere skrbi 46 duhovnikov in različne redovne skupnosti. Cerkev je dejavna predvsem na področju zdravstva, vzgoje in dialoga. Upravlja 35 šol, ki jih obiskuje več kot 12.000 učencev, dijakov in študentov, od tega veliko muslimanov. Na področju formacije so na pobudo nekdanjega škofa Rabata skupaj s protestantsko skupnostjo leta 2012 ustanovili Ekumenski teološki inštitut »Al Mowaqa«, ki v arabščini pomeni »soglasje«.

Prizadevanje za medverski dialog

Pospeševanje medverskega dialoga ter medsebojnega spoštovanja med muslimani  in kristjani ostaja še naprej eno izmed poglavitnih prizadevanj sedanjih nadškofov Rabata in Tangerja, msgr. Cristobala Lopeza Romera SDB, in msgr. Santiaga Agrela Martineza OFM., spodbuja pa ga tudi kralj Mohamed VI., ki je s pomočjo nekaterih muslimanskih intelektualcev predlagal razne pobude.

Pomoč migrantom, zapornikom, pri formaciji

Cerkev je med drugim aktivna tudi pri pomoči migrantom, predvsem študentom iz Podsaharske Afrike, pri pastorali v zaporih ter formaciji za celostni človeški razvoj, s posebno pozornostjo na žene. Poglavitni izzivi na področju družinske pastorale zadevajo vprašanja v mešanih zakonih med muslimani in kristjani, ki večkrat potrebujejo posebno spremljanje.