Cerca

Vatican News
Papež med mladimi v Vilni Papež med mladimi v Vilni  (AFP or licensors)

Papež Frančišek in dekalog sreče

Organizacija združenih narodov je 20. marec razglasila za mednarodni dan sreče. Ob tej priložnosti predstavljamo t.i. dekalog sreče, ki je vzet iz nauka papeža Frančiška.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Iskanje sreče – poudari sveti oče – je skupno vsem osebam vseh časov in vseh starosti,« saj je Bog sam »položil v srce vsakega moškega in vsake ženske neustavljivo hrepenenje po sreči, po polnosti«. Naša »srca so nemirna in v nenehnem iskanju dobrega, ki bi moglo odžejati žejo po neskončnem« (Poslanica za SDM 2015), nevidna nostalgija po Njem, ki nas je ustvaril in je On sam ljubezen, veselje, mir, lepota, resnica.

1. Začetek veselja: biti pozoren do drugih

Pot sreče se začne proti toku: potrebno je preiti od egoizma do tega, da mislimo na druge. Puščavski očetje so govorili, da biti žalostni skoraj vedno pomeni misliti nase. »Kadar se notranje življenje zapre v lastne koristi in ni več prostora za druge,« ne uživamo več blagega veselja« ljubezni. »Srečni namreč ne moremo biti sami.« Papež vabi, da bi ponovno odkrili velikodušnost, kajti »Bog ljubi veselega darovalca« (2Kor 9,7). Potrebno je premagati skušnjavo zapiranja samih vase, izoliranja, tega, da bi se imeli za samozadostne, saj vsi potrebujemo bratstvo. Življenje dobi smisel »v iskanju dobrega bližnjega«, v tem, da drugim želimo srečo: »Če mi uspe pomagati enemu samemu človeku, da živi bolje, to že opraviči zavzetost mojega življenja« (Veselje evangelija, 274).

2. Odpoditi potrtost

»Krščanstvo ni seznam prepovedi, ki zatirajo naša hrepenenja po sreči, temveč načrt življenja, ki zmore navdušiti naša srca« (Poslanica za SDM 2015). Kristjan torej odpodi zlobno skušnjavo potrtosti in žalosti. Bog želi, da smo »pozitivni«, preprosti, ko se veselimo drobnih vsakdanjih stvari in ne jetniki »neštetih komplikacij« in negativnih misli. Papež spominja na znan izrek: resnična svetost je sreča, saj je »žalosten svetnik bolj žalosten svetnik«.

3. Veselja ne da kratkotrajno veselje, ampak ljubezen

»Sreča ni nekaj, kar se kupi v trgovini. Sreča izvira samo iz ljubezni, ko ljubimo in se pustimo ljubiti« (Romanje Macerata-Loreto, 9. junij 2018). »Ko iščemo uspeh, užitek ter imetje na sebičen način in iz tega delamo malike, morda dosežemo trenutke omamljenosti in lažni občutek zadovoljstva, toda nazadnje postanemo sužnji; nikoli nismo zadovoljni in nenehno nas preganja, da iščemo še več« (Poslanica za SDM 2014). »Veselje ni opojnost trenutka in ne izhaja iz stvari ali iz posedovanja. Veselje se rojeva iz srečanja, odnosa z drugimi, iz občutka sprejetosti, razumljenosti, ljubljenosti. Veselje se rodi iz zastonjskosti srečanja« (Govor semeniščnikom, novinkam in novincem, 6. julij 2013). Veselja ne da to, kar je kratkotrajno, ampak le ljubezen poteši žejo po neskončnem, ki je v nas.

4. Imeti smisel za humor

Pot veselja je sestavljena tudi iz smisla za humor. To, da se znamo smejati stvarem, drugim in sebi, je globoko človeško, lahko bi rekli, da je »skoraj blizu milosti«. Gre za tisti dobri relativizem, relativizem veselja, ki se rodi iz Svetega Duha«. Da bi premagali skušnjavo narcisizma, je po papeževem mnenju pomembna tudi samoironija. Podobno je dejal tudi papež Benedikt XVI, ko je citiral Chestertona in rekel, da angeli letijo zato, ker samih sebe ne jemljejo preveč resno. Ob tem je dodal, da »bi morda tudi mi lahko malo bolj leteli, če samih sebe ne bi imeli za tako pomembne«.

5. Znati se zahvaljevati

Veselje je tudi v tem, da znamo videti darove, ki jih vsak dan prejemamo. Gre za osuplost nad lepoto življenja ter velikih in majhnih stvari, ki napolnjujejo naše dneve. Papež kaže na zgled sv. Frančiška Asiškega, ki je bil sposoben biti »ganjen iz hvaležnosti za košček trdega kruha ali srečen hvaliti Boga za veter, ki je božal njegov obraz« (Veselite in radujte se, 127).
Živeti v veselju pa je »sposobnost, da okušamo bistveno« s treznostjo ter podelimo to, kar imamo in »vsak dan znova občudujemo dobroto stvari, ne da bi se obtežili z nejasnostjo pogoltnosti« (Angel Gospodov, 29. januar 2017). Srce, ki zna videti dobro, ki se zna zahvaljevati in slaviti, je srce, ki se zna veseliti.

6. Znati odpuščati in prositi za odpuščanje

V srcu, ki je polno jeze in zamer, ni prostora za srečo. Kdor ne odpušča, škodi predvsem samemu sebi. Sovraštvo rojeva žalost. Frančišek govori o veselju tistega, ki odpušča drugim in ki zna prositi za odpuščanje. Korenina tega veselja je v razumevanju dejstva, da nam je Bog odpustil. Sveti oče spominja na preroka Sofonija: »Vesêli in raduj se iz vsega srca, Gospod te je rešil obsodbe« (prim. Sof 3,14-15); »odpustil ti je, nisi kriv, pozabil je« tvoje krivde. Žal se včasih ne zavedamo Božjega odpuščanja – spomni sveti oče – in to se vidi z žalostnih obrazov«. Med eno izmed jutranjih homilij je navedel besede nekega filozofa, ki je dejal: »Kristjani pravijo, da imajo Odrešenika; jaz bom veroval, veroval bom v Odrešenika, ko se bo odrešenje videlo tudi na njihovih obrazih, ko bodo veseli, da so odrešeni« (Homilija v Domu sv. Marte, 21. december 2017).

7. Veselje prizadevanja

Papež vabi k veselju ob skupnem delu z drugimi ter za druge, da bi mogli izgraditi pravičnejši in bolj bratski svet. To pomeni živeti vsakodnevne napore v duhu blagrov: to je »pot prave sreče«, ki nam jo je pokazal Jezus. Gre za »revolucionarno novost modela sreče, nasprotnega tistemu, ki nam ga navadno posredujejo mediji in prevladujoča miselnost« (Poslanica za SDM 2014). Srečni »so preprosti, ponižni, ki ustvarjajo prostor Bogu, ki znajo jokati za drugimi in zaradi svojih napak; ostajajo krotki, borijo se za pravičnost, so usmiljeni do vseh, varujejo čistost srca, vedno delajo za mir in ostajajo v veselju, ne sovražijo in tudi kadar trpijo, na hudo odgovarjajo z dobrim« (Angel Gospodov, 1. november 2017).

8. Molitev in bratstvo

Papež je septembra lani mladim Litovcem dejal, naj ne pozabijo, da »molitev spreminja stvarnost. Ali spreminja stvari ali pa spreminja naše srce, vendar pa vedno spreminja.« Prav tako jih je posvaril pred individualizmom: »Ne dovolite svetu, da vas prepriča, da je bolje hoditi sami. Sami nikoli ne pridemo do konca. Naša resnična identiteta predpostavlja pripadnost ljudstvu« (Srečanje z mladimi Litovci, 22. september 2018).

9. Prepustiti se v Božje roke

V življenju je čas križa, temni trenutki, v katerih se nam zdi, da nas je Bog zapustil. In prav v tej tišini Boga se je potrebno bolj kot kdajkoli prej prepustiti v njegove roke. »Veselo oznanilo je veselje Očeta, ki noče, da bi se pogubil kdo od njegovih malih.« (Veselje evangelija, 237).

10. Vedeti, da smo ljubljeni

Pravo veselje – poudari papež – se rodi iz srečanja z Jezusom, in vere, da nas je On ljubil tako,d a je dal za nas svoje življenje. Veselje je vedeti, da smo ljubljeni od Boga, ki je Oče. Resnično veselje ni sad naših prizadevanj, ampak je sad Svetega Duha, ki nas vabi, da bi odprli svoja srca.

Prisluhni prispevku
Sreda, 20. marec 2019, 18:14