V pripravi na obisk Maroka: Novejša zgodovina in politična situacija

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Strateška vloga, sporazumi z državami

Maroko ima zaradi svoje lege pomembno strateško vlogo na področju trgovskega prometa preko Gibraltarskega prekopa, postopoma se uveljavlja kot trgovska vrata celotne afriške celine. V zadnjih desetletjih je država sklenila približno 55 dvostranskih sporazumov proste izmenjave – tako z državami na severni obali Sredozemskega morja, predvsem z Evropsko unijo, kot tudi z ZDA, Turčijo, Egiptom, Jordanijo in v zadnjem času s Kitajsko, Indijo, Brazilijo in drugimi latinskoameriškimi in afriškimi državami. Tudi z veliko večino severnoafriških držav, s katerimi deli jezik, kulturo in vero, je v prijateljskih odnosih. Izjema je Alžirija, s katero mora razrešiti še nekaj sporov.

Od francosko-španske nadoblasti do neodvisnosti

V prvi polovici prejšnjega stoletja je bil Maroko na jugu francoski protektorat (1912 – 1955), severni del pa je bil španska kolonija (1912 – 1956). Maroški sultan Mohamed V., ki je prišel na oblast leta 1927, je začel z gibanjem za neodvisnost. Zato je bil izgnan na Madagaskar, od koder se je vrnil 16. novembra leta 1955, avgusta leta 1957 pa je svoj naziv »sultan« zamenjal z nazivom »maroški kralj«. Maroko je postal neodvisen leta 1956, novembra istega leta so njegovo samostojnost priznali tudi Združeni narodi.

Kralj: Mohamedov potomec, princ in poveljnik vernikov

Maroška monarhija znotraj muslimanskega sveta še danes uživa velik ugled. Njena legitimnost je utemeljena tudi na verski osnovi: maroški kralji, ki so potomci preroka Mohameda, imajo naziv »princ« in »poveljnik vernikov«. Na ta način je monarhija privzela sakralno vrednost, tako da v njej ni prišlo do fundamentalističnih odklonov. Čeprav v državi obstajajo tudi organizacije, ki so povezane s skupinami, ki razlagajo islam na integralističen način, pa v zadnjih letih ni bilo mogoče zaslediti ekstremistične radikalizacije po alžirskem ali egiptovskem vzoru.

Kralji zadnjih desetletij

Leta 1961 je kralja Mohameda V. nasledil njegov sin Hasan II., tega pa leta 1999 današnji kralj Mohamed VI. Ta je dovolil, da so se nekateri politični nasprotniki, ki jih je njegov oče izgnal, vrnili v domovino. Omogočil je obnovitev – skromno, a  realno – demokratičnega življenja, s tem, ko je zagotovil prostor za javno soočanje ter zagotovil politično in državljansko svobodo.

Demokracija, naklonjenost zahodu

Po arabskih revolucijah leta 2011, ki – za razliko od drugih držav – niso zamajale temelja maroške države, je Mohamed VI. dovolil novo revizijo ustave. Od tedaj država sledi bolj demokratičnemu in zahodu naklonjenemu vzoru, ki priznava pomembno vlogo političnim strankam in predstavniškim skupščinam.

Parlament, volitve

V Maroku je zakonodajna oblast zaupana dvodomnemu parlamentu, ki je sestavljen iz predstavniškega doma in svetniškega doma. V prvem je 395 sedežev, od tega jih je 50 namenjenih ženskam, in sicer so razdeljeni glede na izid splošnih volitev vsakih pet let. Drugi dom pa tvori 120 članov, ki jih izvolijo lokalni organi, sindikati in vmesne skupnosti. Prve resnično svobodne in demokratične volitve so v Maroku potekale leta 1997.

Zmerna islamska stranka »Pravičnost in razvoj«

Na volitvah novembra leta 2011 je, po valu protestov arabskih pomladi, zmagala zmerna islamska stranka »Pravičnost in razvoj«. Zanjo sta značilna konzervatizem in zvestoba monarhiji. Stranka se ima za varuha (islamske) nacionalne identitete in nasprotuje pobudam, ki bi ogrožale muslimansko tradicijo in vodile k nadaljnjemu uvajanju »zahodnih idej« v maroško družbo. Prav tako pa nasprotuje tudi vsakršni obliki političnega radikalizma, ki bi temeljil na religiji. Stranka »Pravičnost in razvoj« je zmagala tudi na zadnjih volitvah leta 2016 in dobila 125 sedežev v parlamentu.

V zadnjih dveh letih je v državi zaznati večjo politično nestabilnost, ki je skupaj z drugimi socialnimi problemi razlog za vedno večje nezadovoljstvo prebivalcev.

Protimonarhistično gibanje »Pravičnost in karitativnost«

Edino islamsko in protimonarhistično gibanje v Maroku se imenuje »Pravičnost in karitativnost«. S pravnega vidika je nelegalno, vendar pa ga oblasti tolerirajo. Nikoli ga niso imeli za politično stranko v pravem pomenu besede, zato tudi nima predstavnikov v parlamentu. Njegov ustanovitelj, Sayd Abd al-Salam Yasin (1928 – 2012) je kralja obtoževal, da je podlegel laskanju zahoda in da nasprotuje religiji.

»Avtohtone ekstremistične celice«

V državi pa obstajajo tudi pomembne »avtohtone ekstremistične celice«, ki so leta 2003 in 2011 izvedle teroristična napada. Nekatere so povezane tudi z Al Kaido in so dejavne v Tuniziji, Mavretaniji, Alžiriji in Maliju.

»Tuji bojevniki«

Nedavni pojav, s katerim se mora soočati Maroko, pa so t.i. »tuji bojevniki«, ki povzročajo probleme glede varnosti, kar bi lahko ogrozilo turistični sektor, ki je za državo zelo pomemben in vanj tudi veliko vlaga. Maroko je bil namreč skupaj s Tunizijo največji izvoznik džihadistov (približno 1.500) na ozemljih, ki jih je osvojila t.i. islamska država, in ti so se po njenem padcu verjetno večinoma vrnili v svoje države.

Odgovor Maroka na nasilje in islamsko radikalizacijo

Odgovor Maroka na nasilje in islamsko radikalizacijo temelji na treh stebrih: varnostnem, socialnem in verskem. Tako so zelo aktivne varnostne službe, voditelji so obljubili pomoč v boju proti revščini, da bi odpravili glavni razlog, ki primora mlade, da se pridružijo džihadističnim organizacijam. Več pozornosti je namenjene tudi nadzoru formacije mladih imamov (približno 30.000) ter spremljanju pridig, ki jih imajo verski voditelji med petkovimi molitvami.

Novost: murshidat

Pomembna novost so tudi t.i. murshidat, mlade ženske (približno 200), ki imajo nalogo duhovnega spremljanja žensk in svetovanja v družinskih zadevah, vendar pa ne morejo voditi petkove molitve.