Bruno Forte: Otroci in samouresničitev
Andreja Červek – Vatikan
S svetopisemskega vidika je človek zaznamovan s trajno napetostjo med zunanjostjo bitja v odnosu, ki je vpeto v vezi zgodovinske eksistence, in notranjostjo, ki teži k premagovanju ali pa vsaj k obvladovanju teh istih vezi z znanjem in svobodnimi izbirami. V dialektiki med notranjostjo in zunanjostjo se človeška oseba umesti kot subjekt, ki je izključno singularen, je vir osebnega dinamizma in se samo-določa za drugega, s tem ko z drugimi vzpostavlja medsebojni odnos. V enotnosti teh odnosov, v njihovi interakciji, se oseba vzpostavi kot svoboden in zavesten subjekt svoje zgodovine, ki je poklican k stalnemu premikanju na meji med notranjostjo in zunanjostjo. Tako postane zmožen utrditi globoko enotnost med tema dvema področjema. Da te pridobitve ne bi ostale samo abstraktne špekulacije, je treba, da se vsaki človeški osebi v imenu njenega edinstvenega dostojanstva zagotovi ne samo nujnega spoštovanja izvajanja njenih možnost, ampak tudi dostop do sredstev formacije in znanja, ki ji bodo pomagala opravljati svobodne izbire, potrebne za polno samouresničitev, in sicer v okviru pravic in dolžnosti, ki veljajo enako za vsako človeško osebo.
Če povedano o osebah velja za vsako človeško bitje, toliko bolj velja za osebe, ki še niso popolnoma sposobne izraziti lastnih potencialov in varovati samih sebe, in to so otroci. Njihove zmožnosti razumevanja in rahločutnosti so s strani odraslih pogosto podcenjevane. Znajo se zanimati za globoka vprašanja in široka področja veliko bolj, kot to mislimo. Spoštovanje osebnega dostojanstva pri otrocih mora zato biti usmerjeno v zagotavljanje spodbud in sredstev, ki pokrivajo čim širša področja in so čim bolj primerna za razvijanje njihovih mišljenjskih in storitvenih zmožnosti. Cilj ni, da se otrokom daje odgovore, ne gre za namensko vpeljevanje otrok v nek sistem miselne zaprtosti, ampak da se jim odpira obzorja, ki jim bodo predstavljala izziv.
Ko sta želja in interes v otroku že spodbujena, je najprimernejša metodologija za stimulacijo rasti, da se mu dá na razpolago besedila ali podobe ali izkušnje, ki mu odprejo različne možne in privlačne poti. V vzpostavljanju odnosov z otroki je pomembno, da se ne čutijo samo kot predmet pravilne in ljubeče pozornosti, ampak da so prav tako vključeni v protagonizem, ki spodbuja njihove kognitivne in operativne zmožnosti. Preko intenzivnih in stalnih komunikativnih odnosov, pri čemer so družinski najpomembnejši predvsem v prvih letih otrokovega življenja, se razvija osebnost posameznika. Prva izkušnja osebe je izkušnja druge osebe: ti in s tem mi, pride pred jaz, ali pa ga vsaj spremlja. Lahko rečemo, da jaz obstajam samo v takšni meri, v kakršni obstajam za druge, in da navsezadnje biti pomeni ljubiti.
Na ta način se osebnost otroka izrazi, postane bližnja in se uresničuje, s tem ko se razvija v vzajemnosti zavesti drugih oseb in z njimi vzpostavlja rodovitne medosebne odnose. Tako nastane medosebna skupnost in njena zgodovinska konkretizacija, kar je skupnost ljudi: od obstoja zaprtih eksistenc, ki so samo druga ob drugi, se preide na srečanje med osebami, kjer je vsaka sebi lastna v kolikor se daje drugim in skrbi za druge. Pri otrocih se to zgodi v resničnosti odnosov, ki so obarvani s pristnimi in stabilnimi čustvi, kot so na primer šolska izkušnja, učenje in igra, a tudi vzgoja za molitev in prijateljstvo z drugimi. Upoštevanje vseh teh vidikov predstavlja zahteven dinamizem in težko ravnotežje, k čemur teži osebna eksistenca z vidika judovsko-krščanske tradicije.
