Obletna maša in spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Govor dr. Franceta Cukjatija.

Govor dr. Franceta Cukjatija

Spoštovani!
Kot vsako leto smo se tudi to jesen zbrali na kraju trpljenja naših slovenskih mož in žena, naših fantov, deklet in otrok. Pahnjeni v pekel revolucionarnega nasilja so bili mučeni, pomorjeni, zmetani v tankovske jarke, kraška brezna, rudniške jaške, zazidani, zasuti z odpadki in razglašeni za izdajalce, kolaborante, ničvredno golazen. Naši dragi može in fantje, žene in dekleta, katerih edini »greh« je bil, da so ljubili svojo – našo – domovino.

Smo na kraju holokavsta mlade domoljubne Slovenije. Na kraju zločina, ki ga je prinesla tako imenovana »osvoboditev«. Na kraju žetve apokaliptičnega sovraštva, ki ga slovenski narod do tedaj še ni videl.

Le malo pred tem holokavstom je Tito na Kongresnem trgu v Ljubljani napovedal osnovni program novega režima: sovraštvo, maščevanje in razkol naroda. Tone Seliškar pa je v Slovenskem poročevalcu zapisal: »Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo!«

In še dvajset let pozneje – kot pravi Drago Jančar – najdemo partijski dokument, v katerem je o otrocih razrednih sovražnikov rečeno, da je treba »iztrebiti gadjo zalego«.

A tudi danes, sedemdeset let pozneje in trideset let po padcu komunističnega režima, to sovraštvo še vedno traja in traja in še vedno se pobite množice obklada s psovko »izdajalcev« in »kolaborantov«. Največje zločince, organizatorje in izvajalce slovenskega holokavsta pa se še vedno časti kot narodne heroje in osvoboditelje, saj je Ljubljana še polna njihovih spomenikov.

Krvni in ideološki dediči zločina očitno živijo v iluziji, da se bodo lahko še naprej izogibali bremenu neznosne krivde, če bodo žrtve še naprej veljale za krive in nevredne življenja. Tudi ob spomenikih »herojev« se hranijo z utvaro, da so delali prav in so tudi sami heroji. S tem, ko lažejo javnosti, upajo, da bodo lahko nalagali tudi sebe in svojo vest.

Vsaka izpoved resnice jih silno moti, zato vsako žrtev še naprej sovražijo. Tudi mrtvo, ker tudi mrtva žrtev, že davno pahnjena v kraško brezno ali rudniški jašek, še naprej govori in njena kri še vedno »vpije v nebo«. Tudi če prepovedo vsa Pričevanja in vse kritične medije, ter pozaprejo vse novinarje, ki imajo pogum povedati resnico, resnice ne morejo zazidati in zločinov ne morejo izničiti. Nikoli jih ne bodo mogli izbrisati, kot da jih ni bilo. Zločini so še vedno tu. Del nas so. Kot je otroštvo del odraslega človeka, tako je tudi zgodovina naroda del sedanje družbe. In tudi sedanjega stanja slovenske družbe ne moremo razumeti, če ne razumemo njene grozljive travme.

Sovraštvo, predvsem če je načrtovano in spodbujano, pa potrebuje sovražnika. Notranjega sovražnika. Le s pomočjo sovraštva je režim lahko vzpostavil dvorazredno družbo: razred privilegirancev in razred zatiranih, izkoriščanih, izključenih. In tudi ta družbena obsedenost se z osamosvojitvijo Slovenije ni končala.

Usodna politična izključevalnost, ki je bila zakoličena že leta 1941, je svoj novi vrh dosegla prav letos, v volilnem letu 2018, torej 77 let kasneje. Kot je od leta 1941 pripadnike boljševizma povezovalo sovraštvo do pripadnikov evropske krščanske kulture, tako je sedaj vse leve stranke povezovalo le sovraštvo oziroma izključevanje tistih, ki so jih na nek način razglasili za notranje sovražnike, ker se zavzemajo za slovenski narod in spoštovanje zahodne evropske kulture.

Slovenija je še vedno ujeta v sovraštvo, izključevalnost in razklanost. Tudi zato prihajamo sem, da ohranjamo zavest o izvoru prekletstva, ki še vedno bremeni slovenski narod. Ne moremo in nočemo utihniti. Ne le kri nedolžnih žrtev, tudi naše molitve kličejo v nebo. Da bi žrtvam vrnili človeško dostojanstvo, narodu pa blagoslov brez sovraštva, izključevalnosti in razdeljenosti.

A že skoraj 30 let je minilo od vzpostavitve samostojne slovenske države, kar je čas ene cele generacije, sovraštvo, izključevalnost in razdeljenost pa so še vedno tu. Nekdanja revolucionarna »avantgarda«, skrbno prenovljena in pomlajena, še vedno deluje v posmeh tri tisočletnim civilizacijskim normam: »ne laži«, »ne kradi«, »ne ubijaj«.

Sem na kraj zločina smo prišli, da tudi mi z molitvijo kličemo v nebo. A klicati moramo tudi v človeška ušesa, tudi v ušesa vplivne »avantgarde« in vsega ljudstva. Z resnico, protestom in zahtevo. »Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori«, pravi Ivan Cankar. In vsakemu iskrenemu človeku, ki ima rad svoj dom in ga skrbi usoda domovine, srce jasno ukazuje, kaj naj govori in dela.

Ne gre namreč le za kruto pomorjen cvet slovenskega naroda, ampak predvsem za ideološko, vrednotno in duhovno izhodišče, ki je pripeljalo do tega holokavsta. To izhodišče je namreč še vedno prisotno. Ta vrednotni koncept še naprej deluje in omogoča »laž«, »krajo« in »uboje«,

Na Nürnberškem procesu je francoski glavni državni tožilec, François de Menthon takole opozoril na ideološke razsežnosti teh zločinov: »Sleherna organizirana in množična zločinska dejavnost izvira iz zločina proti človeškemu duhu, to je iz doktrine, ki zanikuje vse duhovne, razumske ali moralne vrednote, na temelju katerih si narodi že tisočletja prizadevajo zboljšati človekov položaj.«

Zato se mi, ki prihajamo na Teharje, ne spopadamo samo s težnjami pozabe in zanikanja zločina, ampak tudi in predvsem z miselnostjo, ki je privedla do holokavstva in je v veliki meri še vedno prisotna. Gre za spodbujano in tako rekoč uzakonjeno sovraštvo in izključevalnost pri pomembnem kadrovanju in oblikovanju vodstev državnih institucij.

Komunistična elita, tako imenovana »avantgarda«, ni bila tiste vrste, ki bi se na vrh moralnega in političnega vpliva spontano povzpela s svojo sposobnostjo in moralno pokončnostjo oziroma s svojim požrtvovalnim delom za narod, ampak je bila tiste vrste, ki se je rodila iz moralne pokvarjenosti, iz zločina, kraje in laži. Ker je ta »avantgarda« tudi po osamosvojitvi ohranila svoje vplivne položaje po državnih institucijah, je še naprej sprejemala v te institucije nove ljudi po svojem izboru. Osnovni ključ vzpostavitve in ohranjanja take »avantgarde« je izključevalnost in negativna kadrovska selekcija, kar predstavlja nepovratno samodestrukcijo naroda.

Zgodovina človeštva je namreč že mnogokrat dokazala, da je »izključevalnost« tisti rak družbenega organizma, zaradi katerega narodi propadajo.

Ni zastonj Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (leta 1996) v Resoluciji 1096 takole svarila pred nevarnostjo neuspešne tranzicije: »namesto demokracije bo vladala oligarhija, namesto vladavine prava korupcija in namesto človekovih pravic organiziran kriminal.« Ob tem pa je svetovala: »naj se kazniva dejanja, ki so jih posamezniki storili med komunističnim totalitarnim režimom, kazenskopravno preganjajo in kaznujejo.«

Po osamosvojitvi, v času ene cele generacije, pa slovensko sodstvo ni uspelo procesirati niti enega zločinca iz vrst komunističnega totalitarnega režima. Tudi druge nekdanje komunistične družbe, ki niso uspele z lustracijo, so še vedno v veliki meri obsojene na pohabljeno sodstvo. A prav sodstvo je tista veja oblasti, brez katere ni mogoče vzpostaviti pravne države. In ta naša pohabljenost je jasno vidna tudi daleč preko državnih meja nekdanje Jugoslavije.

Pred dvema letoma, torej leta 2016, je Münchensko sodišče na dosmrtno ječo obsodilo dva nekdanja pripadnika jugoslovanskih tajnih služb, ker sta leta 1983 v Nemčiji na grozljiv način umorila hrvaškega emigranta. Predsedujoči nemški sodnik Manfred Dauster je svoj nastop takole zaključil:

»Do tega procesa je prišlo samo zato, ker se to prej ni zgodilo že na Hrvaškem. Mi si pri tem ne postavljamo vprašanja, zakaj je bilo temu tako. /.../ Upamo, da bo v državah nekdanje Jugoslavije prišlo do znanstvenega soočenja s tem zgodovinskim obdobjem. Kako zelo je to področje v njih še neraziskano, govori dejstvo, da smo morali kot izvedenska strokovnjaka pozvati enega danskega in enega nemškega zgodovinarja. Bodoči rodovi bodo sodili o tem, zakaj se proces soočenja s to stranjo zgodovine še ni zgodil.«

Spoštovani.
Tu nismo samo zato, da prižgemo svečko in se poklonimo žrtvam komunističnega terorja. Ampak tudi zato, da se upremo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico. Ker se zavedamo pomena resnice za bodočnost slovenskega naroda.

Leta 1975 je naš tržaški pisatelj Boris Pahor v intervjuju vprašal Edvarda Kocbeka: »Kaj bi bilo po tvojem potrebno storiti glede na nezaslišano usodo domobrancev?« In Kocbek mu je takole odgovoril:

»Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje. /.../ Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in môre, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«

Spoštovani.
Če nas bo ta kraj prebudil, da se bomo vsega tega zavedali, potem to ne bo več le »polje trpljenja in smrti«, ampak tudi polje »spoznanja in vstajenja«. In če bo kri slovenskih žrtev še naprej »klicala v nebo«, ter bodo naše besede še naprej klicale k spravi z resnico, potem bomo tudi Slovenci prej ali slej »stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«

Zato: Bog blagoslovi Slovenijo!