Neobjavljen intervju s papežem Frančiškom o apostolu Petru

Vatican News

Danes ste naslednik moža, po imenu Simon. Na kaj vas spominja svetopisemski odlomek, ko Jezus pokliče Simona Petra (prim. Lk 5,1-11)?

Na mnoge stvari. Na to, da Jezus pokliče Simona izmed ljudstva, ne loči ga od ljudstva. Ljudi je veliko in Jezus jim pridiga, ljudje pa ga hodijo poslušat, ker so žejni Božje besede. Jezus govori kot nekdo, ki ima oblast.

Prvič, Jezus vedno pokliče svoje duhovnike izmed ljudstva. Če bi Peter pozabil na svoje poreklo, bi izdal Jezusov načrt, ustanovil bi elito. Ne! Pastir mora biti z ovcami. Zato je pastir.

Drugič, znamenja, ki jih naredi Jezus, ne le oblast njegove besede. Ker mu zaupajo, naredi tisti čudoviti čudež, ki ga nihče ni pričakoval. Tam, kjer je Jezus, se čuti njegova moč; in Peter se bo, ko bo dvomil, ko ne bo imel moči, spomnil na ta čudež, da je Gospod zmožen spremeniti stvari.

Kaj stori Peter, ko vidi, da je Jezus naredil čudež? Poklekne pred njim, počuti se kot nek nič, čuti ponižnost, prizna, da je omejen, da je grešnik. »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« In tako Jezus pride do tistega, do česar želi priti.

Petrova pot je biti z ljudmi, da bi poslušali Gospoda. Odriniti in loviti ribe, kot mu naroči Gospod, in potem naredi ta čudež.

Tretjič, Simon prizna svojo majhnost, da ni nič, in reče Gospodu: »Pojdi od mene, ker sem grešnik.« »Prav zato, ker si grešnik, ker si šel za mano, bom iz tebe naredil ribiča ljudi.« To je četrti korak.

Ko ga Jezus mazili – škofa, duhovnika – ga mazili, ker je pastir. Ne mazili ga zato, da bi ga povišal, da bi bil vodja nekega urada. Ne mazili ga zato, da bi politično organiziral državo. Ne. Mazili ga, da bi bil pastir.... in Peter pusti vse.

Kako se Vi počutite na Petrovem mestu?

Čutim, da me Gospod spremlja, da je On ta, ki izbira, da je On začel to zgodbo. On je začel z mano, On me je poklical, On me je spremljal. In kljub mojim nezvestobam, saj sem grešnik kot Peter, me On ne zapušča. Čutim, da skrbi zame.

Naslednji prizor je iz Matejevega evangelija, ko apostol Peter izpove svojo vero (prim. Mt 16,13-20).

Jezus naredi raziskavo, želi poslušati. In pravi: »Kaj pravijo ljudje o meni?« »Pravijo, da si prerok, da si Janez Krstnik.« Potem, ko je Jezus vprašal, kaj pravijo ljudje, pa vpraša še učence: »Pa vi?« Izzove jih. Jezus se na nas obrača z vprašanjem: »Kaj praviš o sebi, kaj praviš o meni?« To je pogovor z Jezusom. Kliče nas po imenu.

Peter se je že prej pokazal kot voditelj, saj mu je Jezus že prvi dan, ko ga je spoznal in mu spremenil ime, rekel: »Ti si Simon, a imenovali te bodo Peter.« Postavil ga je za podporno skalo skupine. In Peter mu izpove vero, v celoti se mu preda. Predstavljajte si prizor, ko nekdo nekomu reče: »Ti nisi ne ta ne oni, ti si Bog, si Božji Sin.« Če bi danes to komu rekli, bi vas odpeljali v bolnišnico, rekli bi, da ste izgubili glavo. Popolnoma se izroči in Jezus pojasni, od kod mu pogum: »Kajti tega ti ni razodela nobena znanost, ampak Oče po svojem Duhu.« In tako Jezus potrdi Petra v njegovem imenu: »Ti, Simon, Janezov sin, si skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.« Na krhkosti človeka, ki ima trdnost skale v takšni meri, v kakršni se opira na Jezusovo besedo. Ko se oddalji od Jezusove besede je kot vsak drug človek, nima trdnosti skale. Zato ga je izbral, ker je bil trden kot skala.

Peter se čudi temu, kar mu reče Jezus: »To ti je razodel moj Oče.« In Jezus pravi: »No, vedite, da bom šel v Jeruzalem in tam me čakajo grozne stvari. Obsodili me bodo, me ubili, me križali, a jaz bom vstal.«

In Peter, ki se že čuti kot mali šef skupine, Jezusa potegne k sebi in mu pravi: »Gospod, prosim, tega pa ne.« Jezus, ki je Petra že hvalil in mu rekel »Ti si zavetje razodetja mojega Očeta«, ga sedaj graja. Reče mu: »Pojdi stran od mene! Kaj pa govoriš? Satan!« Kar je najslabša žalitev. Zakaj? Ker ga hoče oddaljiti od njegove poti križa. To je velik popravek prvemu papežu Petru.

Ko se Peter zmoti v veri, mu Jezus reče: »Ne, to je od satana. Pot je križ.« Z drugimi besedami, moje zaupanje je postavljeno v Jezusovo besedo, ki daje trdnost, ko me izbere, in mi da zaušnico, ko naredim napako.

Včasih se je zelo težko soočiti z izzivi in napadi posvetnega sveta, vendar pa je še bolj boleče soočiti se z napadi od znotraj. Toda Jezus pravi: »Ti si Peter.« Zdaj ste Vi Petrov naslednik. In tudi če pridejo vsi ti napadi, sile zla ne bodo zmagale, pravi Božja beseda (prim. Mt 16,13-20).

Katere sile ne bodo zmagale, kaj pravi Jezus? Sile zla, peklenske sile, torej ko upanja ne polagamo v Očetovo razodetje ali Jezusovo izbiro, ampak v druga sredstva, na primer v denar. »Dobro nam gre, saj imajo denar.« Predstavljajte si duhovnika, škofa, ki reče: »Naši cerkvi gre dobro, imamo laike, ki nam dajejo denar.« Ne polagajte svojega upanja tja, ker se boste zrušili. To so peklenske sile in ne sile Očetovega razodetja.

Jezusa so žalili, ga križali; in če so to storili Njemu, kdo sem potem jaz, da tega ne bi storili meni. Če so tako ravnali z Učiteljem, bodo tako ravnali s katerim koli učencem, s komer koli od nas, pa četudi je papež. To nas učijo mnogi mučenci v Cerkvi.

O Jezusu in apostolu Petru beremo. »Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: “Ali me imaš rad?” in mu je rekel: “Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.” Jezus mu je rekel: “Hrani moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš” (prim. Jn 21,15-19).

To je bila potrditev in obljuba. Ko ga je Peter izpovedal, mu je Jezus obljubil, da ga peklenska vrata ne bodo premagala, da bo stal trdno, dokler bo stal na skali. Tu to trikrat potrdi. Peter se užalosti, ker se spomni, da ga je trikrat zanikal, in nazadnje ga Gospod še tretjič potrdi. Ali mu morda reče »Odslej se ti ne bo zgodilo nič slabega, zdaj boš imel vso moč, imel boš ves denar, ljudje ti bodo sledili«? Ali mu to reče? Ne! Pravi mu: »Pojdi naprej, kajti ko boš star, boš šel tja, kamor ne boš hotel, odvedli te bodo tja, kamor ne boš hotel, slekli te bodo in končal boš kot jaz, križan.« Gospod Petru obljubi svojo pot, pot križa, pot popolne podaritve samega sebe, pot zaupanja samo v Njega.

Zanimivo je, da Peter v drugem odlomku pove, da je Jezus Božji Sin – to izjavi v moči Svetega Duha –, nato pa izgubi orientacijo. In ko Jezus govori o križu, ga poskuša prepričati o nasprotnem. Peter zapade v posvetno razmišljanje in enako se zgodi tudi tukaj. Jezus mu to pove, Peter to sprejme, se nato obrne proti Janezu in Jezusa vpraša: »Gospod, kaj pa ta tukaj, kaj bo z njim?« (prim. Jn 21,20-23). To je Peter opravljivec, je tisti Peter, ki še v istem trenutku pozabi, kaj mu je rekel Gospod, in obrekuje drugega.

Takšni smo tudi mi, toda Gospod za nas skrbi s svojo močjo, tudi ko nas čaka mučeništvo, nas spremlja s svojo roko. In ko govorimo o mučeništvu, bi za konec rad spregovoril o današnjih mučencih. Danes je več mučencev kot na začetku Cerkve. Krščanskih mučencev, mučencev, ki so zgolj zaradi dejstva, da so kristjani, obglavljeni, ker izpovedujejo Jezusa. Mučenci, ki so v zaporu, ker izpovedujejo Jezusa. To so naši bratje! To je Cerkev mučencev. To je Cerkev, ki zmaguje, in ne Cerkev z denarjem v bankah. To je Cerkev mučencev, Cerkev pričevanja. Ker mučeništvo pomeni pričevanje. Omenil sem tiste, ki darujejo svoja življenja, toda tudi tisti moški, tista ženska, ki vsak dan delata, da bi svoje otroke vzgajala v krščanskem življenju in jim dajala pričevanje, sta mučenca. »Ne, oče, kako je vendar lahko nekdo mučenec, če ga niso ubili?« Mučenec pomeni pričevalec. Mučeništvo je pričevanje, to je prevod grške besede. Vsak Jezusov pričevalec je mučenec, to pomeni, da pričuje. Tudi on pomaga Cerkvi hoditi naprej.