Fernandez: Papež Frančišek je bil delavec, ki je goreče živel svoje poslanstvo
Vatican News
Papež Frančišek je Kristusov
Uvodoma se je kardinal Fernandez navezal na Jezusove besede iz prebranega evangeljskega odlomka: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni. … Njegova volja je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal.«
»Papež Frančišek je Kristusov, pripada Njemu, in zdaj, ko je zapustil ta svet, je v polnosti Kristusov. Gospod je Jorgeja Bergoglia vzel k sebi vse od njegovega krsta in ves čas njegovega obstoja. On pripada Kristusu, ki mu je obljubil polnost življenja: "Jaz te bom obudil."«
V nadaljevanju homilije je nekdanji prefekt Dikasterija za nauk vere spomnil, da je prvi maj tudi dan delavcev, ki so bili posebej pri srcu svetemu očetu: »Za papeža Frančiška namreč delo izraža in krepi dostojanstvo človeka, mu omogoča, da razvija svoje sposobnosti, mu pomaga rasti v odnosih, čutiti, da je Božji sodelavec pri skrbi za ta svet ter koristen za družbo in solidaren s svojimi dragimi. To je razlog, da je delo kljub naporom in težavam pot človeškega in krščanskega zorenja. Zato je dejal, da je delo "najboljša pomoč za revnega človeka". Še več "Ni hujše revščine od tiste, ki prikrajša za delo in za dostojanstvo dela."
Velja se spomniti njegovih besed med obiskom Genove. Rekel je, da "celoten socialni pakt temelji na delu" ter z občudovanjem ponovil, kar je zapisano v 1. členu italijanske ustave: "Italija je demokratična republika, ki temelji na delu."«
Vrednost vsakega človeškega bitja
Po kardinalovih besedah je bil papež Frančišek prepričan o neskončni vrednosti »vsakega človeškega bitja; o neizmernem dostojanstvu, ki ga ne moremo nikoli izgubiti in ga ne smemo prezreti ali pozabiti«.
Ob tem je poudaril, da ne gre samo za to, da človeku nekaj damo, »ampak da ga spodbujamo. To pomeni, da lahko razvije vse dobro, ki ga ima v sebi, da si lahko zasluži kruh z darovi, ki mu jih je dal Bog; da lahko razvije svoje sposobnosti«.
Papež svaril pred lažno »meritokracijo«
Fernandez je dejal, da je sveti oče svaril tudi pred lažno »meritokracijo«, zaradi katere mislimo, da imajo zasluge le tisti, ki so bili v življenju uspešni. Toda »ali šibki nimajo enakega dostojanstva kot mi? Ali se morajo tisti, ki so se rodili z manj možnostmi, zadovoljiti zgolj s tem, da preživijo? Ali nimajo možnosti, da bi imeli delo, ki bi tudi njim omogočilo, da rastejo, se razvijajo in ustvarijo nekaj boljšega za svoje otroke?« je razmišljal kardinal.
Papež Frančišek kot delavec
V drugem delu homilije je spregovoril o papežu Frančišku kot delavcu. »Ni samo govoril o vrednosti dela, ampak je vse življenje živel svoje poslanstvo z velikim trudom in gorečnostjo. Zame je bila velika skrivnost razumeti, kako je kot človek v letih in z različnimi boleznimi prenašal tako zahteven ritem dela. Ni namreč delal samo dopoldan, ko je imel različne sestanke, avdience, maševanja in srečanja, ampak tudi popoldan. In resnično junaško se mi je zdelo, da je zbral še tisto malo moči, ki jih je imel v zadnjih dneh, da je obiskal zapor.«
Spodbuda, da bi velikosušno živeli svoje delo
»Ne gre za to, da bi ga imeli za zgled, saj si on nikoli ni vzel dopusta. Če v Buenos Airesu poleti nisi našel duhovnika, si zagotovo našel njega. Ko je bil v Argentini, nikoli ni hodil na večerje, v gledališče, na sprehod ali na ogled filma, nikoli si ni vzel popolnoma prostega dneva. Medtem ko mi tega ne bi mogli vzdržati. Vendar pa je njegovo življenje spodbuda, da bi z velikodušnostjo živeli svoje delo,« je izpostavil kardinal ter dodal, da je papež Frančišek razumel, da je bilo njegovo delo »njegovo poslanstvo; njegovo vsakodnevno delo je bil odgovor na neskončno Božjo ljubezen, izraz njegove skrbi za dobro drugih. Zato je bilo sámo delo njegovo veselje, njegova hrana, pa tudi njegov počitek.«
Prosimo za delavce
»Danes prosimo za vse delavce, ki morajo včasih delati v neprimernih pogojih, da bi našli način, kako živeti svoje delo z dostojanstvom: tako za tiste, ki delajo z rokami, tiste, ki izpolnjujejo obrazce, skrbijo za ostarelega očeta, za tiste, ki zalivajo vrt … Da bi prejeli plačilo, ki bi njim in njihovim družinam omogočilo, da bodo naprej gledali z upanjem.«
Nekdanji prefekt Dikasterija za nauk vere je ob tem omenil delo zaposlenih v rimski kuriji ter poudaril, da je tudi zanje odgovornost dela »pot zorenja in posvečevanja«.
Papeževa ljubezen do svetega Jožefa
Ob koncu homilije je izpostavil še ljubezen papeža Frančiška do svetega Jožefa, »močnega in ponižnega delavca, tesarja iz majhnega, pozabljenega kraja, ki je s svojim delom skrbel za Marijo in Jezusa«. Spomnil je še, da je sveti oče, kadar je imel veliko težavo, pod podobo svetega Jožefa položil listek s prošnjo.
