Papež Frančišek: »Romar upanja, vodnik in spremljevalec na poti«

NOTARSKA LISTINA O POBOŽNEM PREHODU NJEGOVE SVETOSTI FRANČIŠKA

SMRT, POLAGANJE IN POKOP FRANČIŠKA SVETEGA SPOMINA

Z nami romar upanja, vodnik in spremljevalec na poti do velikega cilja, h kateremu smo poklicani, do nebes, je 21. aprila svetega leta 2025 ob 7.35, ko je velikonočna luč razsvetlila drugi dan osmine, velikonočni ponedeljek, odšel s tega sveta k Očetu ljubljeni pastir Cerkve Frančišek. Celotna krščanska skupnost, še posebej ubogi, se je zahvaljevala Bogu za dar njegovega služenja, ki ga je opravljal s pogumom in zvestobo evangeliju in Kristusovi skrivnostni nevesti.

Frančišek je bil 266. papež. Njegov spomin ostaja v srcu Cerkve in vsega človeštva.

Jorge Mario Bergoglio, izvoljen za papeža 13. marca 2013, se je rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu v družini izseljencev iz Piemonta: oče Mario je bil računovodja, zaposlen na železnici, mati Regina Sivori pa je skrbela za dom in vzgojo petih otrok. Po diplomi kemijskega tehnika se je odločil za duhovniško pot in najprej vstopil v škofijsko semenišče, 11. marca 1958 pa je prestopil v noviciat Družbe Jezusove. Humanistični študij je opravil v Čilu, leta 1963 pa se je vrnil v Argentino in diplomiral iz filozofije na kolegiju svetega Jožefa v San Miguelu. Bil je profesor književnosti in psihologije na kolegiju Brezmadežne v Santa Fé in na kolegiju Odrešenika v Buenos Airesu. Nadškof Ramón José Castellano ga je 13. decembra 1969 posvetil v duhovnika, 22. aprila 1973 pa je pri jezuitih izrekel večne redovne zaobljube. Potem ko je opravljal službo magistra novincev v Villi Barilari v San Miguelu, profesorja na teološki fakulteti, konzultorja province Družbe Jezusove in rektorja kolegija, je bil 31. julija 1973 imenovan za provinciala jezuitov v Argentini. Po letu 1986 je nekaj let preživel v Nemčiji, kjer je dokončal doktorsko disertacijo, po vrnitvi v Argentino pa ga je kardinal Antonio Quarracino želel za svojega tesnega sodelavca. Janez Pavel II. ga je 20. maja 1992 imenoval za naslovnega škofa Auce in pomožnega škofa Buenos Airesa. Za škofovsko geslo si je izbral Miserando atque eligendo, v svoj grb pa je vstavil kristogram IHS, simbol Družbe Jezusove. 3. junija 1997 je bil povišan v nadškofa pomočnika v Buenos Airesu, po smrti kardinala Quarracina pa ga je 28. februarja 1998 nasledil kot nadškof, primas Argentine, ordinarij za vernike vzhodnega obreda, ki prebivajo v državi, in veliki kancler katoliške univerze. Janez Pavel II. ga je na konzistoriju 21. februarja 2001 imenoval za kardinala z naslovom svetega Roberta Bellarmina. Oktobra naslednje leto je bil pomočnik generalnega poročevalca na 10. redni generalni skupščini škofovske sinode.

V svoji nadškofiji je bil preprost in zelo priljubljen pastir, ki je hodil naokrog podolgem in počez, tudi s podzemno železnico in avtobusom. Živel je v stanovanju in si sam pripravljal večerjo, saj se je počutil kot eden od ljudi.

Po odstopu Benedikta XVI. so ga kardinali, zbrani v konklavu, 13. marca 2013 izvolili za papeža in si je nadel ime Frančišek, saj je po zgledu svetnika iz Assisija želel skrbeti predvsem za najrevnejše na svetu. Z lože blagoslovov se je predstavil z besedami: »Bratje in sestre, dober večer! In zdaj začnimo to pot: škof in ljudstvo. To potovanje rimske Cerkve, ki je tista, ki v ljubezni predseduje vsem Cerkvam. Pot bratstva, ljubezni in zaupanja med nami.« In ko je sklonil glavo, je dejal: »Prosim vas, da molite h Gospodu, naj me blagoslovi: molitev ljudstva, ki prosi za blagoslov za svojega škofa.« 19. marca, na slovesni praznik svetega Jožefa, je uradno začel svojo petrinsko službo.

Frančišek, ki je bil vedno pozoren na najrevnejše in tiste, ki jih je družba zavrgla, se je takoj po izvolitvi odločil, da bo živel v Domu svete Marte, ker ni mogel brez stika z ljudmi, in že od prvega velikega četrtka je želel obhajati mašo spomina zadnje večerje zunaj Vatikana, vsakič pa je šel v zapore, centre za osebe s posebnimi potrebami ali odvisnike od drog. Duhovnikom je priporočal, naj bodo vedno pripravljeni podeljevati zakrament usmiljenja, naj imajo pogum zapustiti zakristijo in iti iskat izgubljene ovce ter naj puščajo cerkvena vrata odprta za sprejem vseh, ki si želijo srečanja z obličjem Boga Očeta.

Svojo petrinsko službo je opravljal z neutrudno predanostjo dialogu z muslimani in predstavniki drugih verstev, ki jih je občasno skliceval na molitvena srečanja in podpisoval skupne izjave v prid soglasju med pripadniki različnih verstev, kot je dokument o človeškem bratstvu, podpisan 4. februarja 2019 v Abu Dabiju s sunitskim voditeljem al-Tayyebom. Njegova ljubezen do odrinjenih, starejših in najmlajših ga je vodila k ustanovitvi svetovnih dni revnih, starih staršev in otrok. Uvedel je tudi nedeljo Božje besede.

Bolj kot vsi njegovi predhodniki je razširil kardinalski zbor in sklical deset konzistorijev, na katerih je imenoval 163 kardinalov, od tega 133 volivcev in 30 nevolivcev, iz 73 držav, od katerih jih 23 še nikoli ni imelo svojega kardinala. Sklical je pet zasedanj škofovske sinode, tri redna generalna zasedanja, posvečena družini, mladim in sinodalnosti, izredno zasedanje, spet posvečeno družini, in posebno zasedanje za Panamazonsko regijo.

Vedno znova se je oglasil v obrambo nedolžnih. Ob širjenju pandemije covida-19 je 27. marca 2020 zvečer na Trgu svetega Petra, katerega kolonada je simbolično objemala Rim in svet, želel sam moliti za človeštvo, prestrašeno in ranjeno zaradi neznane bolezni. Zadnja leta njegovega pontifikata so bila prežeta s številnimi pozivi k miru, proti tretji svetovni vojni po kosih po različnih državah, zlasti v Ukrajini, pa tudi v Palestini, Izraelu, Libanonu in Mjanmaru.

Po desetdnevni hospitalizaciji 4. julija 2021 zaradi operacije v polikliniki Agostino Gemelli je bil Frančišek 14. februarja 2025 ponovno sprejet v isto bolnišnico, kjer je zaradi dvostranske pljučnice ostal 38 dni. Vrnil se je v Vatikan in zadnje tedne svojega življenja preživel v Domu svete Marte ter se do konca in z enako vnemo posvetil svoji petrinski službi, čeprav še vedno ni popolnoma okreval. Na velikonočno nedeljo, 20. aprila 2025, se je še zadnjič pojavil v loži bazilike svetega Petra in podelil slovesni blagoslov Urbi et Orbi.

Učiteljski nauk papeža Frančiška je zelo bogat. Kot priča treznega in ponižnega sloga, ki temelji na odprtosti za misijonsko delo, apostolskem pogumu in usmiljenju ter previdnosti pri izogibanju nevarnosti samoumevnosti in duhovne posvetnosti v Cerkvi, je papež svoj apostolski program predstavil v spodbudi Evangelii gaudium (24. november 2013). Med glavnimi dokumenti so štiri okrožnice: Lumen fidei (29. junij 2013), ki obravnava temo vere v Boga, Laudato si' (24. maj 2015), ki se dotika problema ekologije in odgovornosti človeštva v podnebni krizi, Fratelli tutti (3. oktober 2020) o človeškem bratstvu in socialnem prijateljstvu, Dilexit nos (24. oktober 2024) o pobožnosti do presvetega Srca Jezusovega. Razglasil je 7 apostolskih spodbud, 39 apostolskih konstitucij, številna apostolska pisma, od katerih je večina v obliki motuproprija, 2 buli o razglasitvi svetega leta, poleg katehez, podanih na splošnih avdiencah, in nagovorov, izrečenih na različnih koncih sveta. Po ustanovitvi tajništev za komunikacijo in ekonomijo ter dikasterijev za laike, družino in življenje ter v služenju celostnemu človeškemu razvoju je z izdajo apostolske konstitucije Praedicate Evangelium (19. marec 2022) reformiral rimsko kurijo. Spremenil je kanonični postopek v zadevah za razglasitev ničnosti zakona v CCEO in CIC (motuproprij Mitis et misericors Iesus in Mitis Iudex Dominus Iesus) ter zaostril zakonodajo glede kaznivih dejanj, ki jih storijo predstavniki duhovščine nad mladoletnimi ali ranljivimi osebami ( motuproprij Vos estis lux mundi).

Frančišek je vsem zapustil občudovanja vredno pričevanje človečnosti, svetega življenja in vsesplošnega očetovstva.

CORPUS FRANCISCI P.M.
VIXIT ANNOS LXXXVIII, MENSES IV DIES IV.

ECCLESIAE UNIVERSAE PRAEFUIT
ANNOS XII MENSES I DIES VIII
Semper in Christo vivas, Pater Sancte!