Sveti oče rektorjem semenišč: Skrbeti za kakovost in pristnost človeških odnosov
Vatican News
Jubilejno romanje rektorjev francoskih semenišč je bilo posvečeno premišljevanju o duhovniški formaciji, ki jo je papež opredelil kot »pot razločevanja«, na kateri imajo rektorji bistveno vlogo. »Ste kot ostareli duhovnik Éli, ki je rekel mlademu Samuelu: “Če te bo poklical, reci: Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša” (1 Sam 3,9). Ste pomirjujoča prisotnost, kompas za mlade, ki so vam zaupani v oskrbo,« je dejal sveti oče.
Formatorji kot pričevalci
Navedel je Pavla VI., ki je med eno od svojih splošnih avdienc zatrdil, da »sodobni človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, je to zato, ker so pričevalci« (splošna avdienca, 2. oktober 1974).
»To vsekakor velja za formatorje v semeniščih. Njihovo dosledno pričevanje o krščanskem življenju poteka v vzgojni skupnosti, katere člani so v semenišču škof, duhovniki in redovniki, profesorji in osebje. Ta skupnost pa se razširi povsod, kamor je semeniščnik poslan: v župnije, gibanja, družine. Formacija skupnosti je torej enotna, dotika pa se vseh razsežnosti osebe in jo usmerja k poslanstvu.«
Skrbeti za kakovostne in pristne odnose
Da bi semenišče lahko o tem pričevalo in postalo primeren prostor za rast bodočega duhovnika, je po papeževih besedah »pomembno skrbeti za kakovost in pristnost človeških odnosov, ki se v njem živijo in ki so podobni odnosom v družini, z značilnostmi očetovstva in bratstva«.
»Le v takem ozračju se lahko vzpostavi medsebojno zaupanje, ki je nujno potrebno za dobro razločevanje. Semeniščnik bo tako on sam, brez strahu pred samovoljnim presojanjem, pristen v odnosih z drugimi, v celoti bo lahko sodeloval pri svoji formaciji, da bi ob spremstvu formatorjev odkril Gospodovo voljo za svoje življenje in se nanjo svobodno odzval.«
Sprejeti in spremljati raznolikost bogoslovcev
Sveti oče je izpostavil, da so si kandidati, ki pridejo v semenišče, danes bolj kot kdaj koli prej med seboj zelo različni. Nekateri so zelo mladi, drugi imajo že dolgo življenjsko izkušnjo; nekateri imajo vero, ki je že dolgo ukoreninjena in zrela, drugi so jo našli pred kratkim; prihajajo iz različnih družbenih in družinskih okolij ter iz različnih kultur, predvsem pa so začutili klic znotraj številnih duhovnih gibanj, ki jih danes pozna Cerkev.
»Zagotovo je velik izziv predlagati človeško, duhovno, intelektualno in pastoralno formacijo tako raznoliki skupnosti. Vaša naloga ni lahka,« je dejal zbranim rektorjem. »Zato sta pozornost do poti vsakega posameznika in osebno spremljanje nepogrešljiva bolj kot kdaj koli prej. Zato je pomembno, da formacijske skupine priznajo to raznolikost, jo znajo sprejeti in spremljati. Ne bojte se raznolikosti! Vzgoja za sprejemanje drugega, kakršen je, bo v prihodnosti zagotovilo za bratski prezbiterat, ki bo enoten v bistvenih stvareh.«
Ne gre za oblikovanje klonov
Cilj semenišča je torej jasen: »formirati učence misijonarje, “zaljubljene” v Učitelja, pastirje “z vonjem po ovcah”, ki živijo sredi njih, da bi jim služili in jim prinašali Božje usmiljenje (Ratio Fundamentalis Institutionis sacerdotalis, 3)«. Papež je dodal, da to predpostavlja določeno število kriterijev za podelitev duhovniškega posvečenja, od katerih ni mogoče odstopiti.
»Semenišče pa si vendarle ne bi smelo prizadevati za oblikovanje klonov, ki bi vsi razmišljali enako, imeli enak okus in iste opcije. Milost zakramenta se ukorenini v vsem, kar bogati edinstveno osebnost vsakega človeka, osebnost, ki jo je treba spoštovati, da bi obrodila sadove različnih okusov, ki jih potrebuje raznolikost Božjega ljudstva.«
Ne bojte se svobode
Sveti oče je izpostavil tri pomembne kriterije. »Prvi je poskrbeti, da se v kandidatu oblikuje resnična notranja svoboda. Ne bojte se te svobode!« je izpostavil. »Izzivi, ki se bodo pojavili v njegovem življenju, bodo zahtevali, da zna, razsvetljen z vero in spodbujen z ljubeznijo, presojati in odločati z lastno glavo, včasih proti toku ali s tveganjem, ne da bi se prilagodil vnaprej pripravljenim odgovorom, ideološkim predsodkom ali trenutni enomiselnosti.«
Ne bojte se slabosti in omejitev
Drugi kriterij se nanaša na to, da v kandidatu dozori uravnotežena človečnost, ki je sposobna človeških odnosov. »Duhovnika je treba voditi k nežnosti, bližini in sočutju. To so tri drže, lastne Bogu. Ni treba vztrajati pri nevarnosti, ki jo predstavljajo prešibke in toge osebnosti ali čustvene motnje. Po drugi strani pa popoln človek ne obstaja. Cerkev sestavljajo krhki člani in grešniki, ki lahko vedno upajo na napredek. Vaše razločevanje na tej točki mora biti tako preudarno kot potrpežljivo in razsvetljeno z upanjem. Ne bojte se slabosti in omejitev semeniščnikov! Ne obsojajte jih prehitro in jih spremljajte.«
Duhovnik je za Božje ljudstvo
Tretji kriterij, ki ga je izpostavil sveti oče, je »odločno usmerjanje duhovniškega poklica v poslanstvo«. »Čeprav je biti duhovnik seveda osebna izpolnitev, to ne postaneš zaradi sebe, ampak zaradi Božjega ljudstva, da bi spoznalo in vzljubilo Kristusa. Izhodišče te dinamike lahko najdemo le v vedno globlji in goreči ljubezni do Jezusa, ki jo hrani resna formacija za notranje življenje in študij Božje besede. Težko si je predstavljati duhovniški poklic, ki nima močne oblativne razsežnosti, zastonjskosti in odmaknjenosti od samega sebe, iskrene ponižnosti; to je treba preveriti. Samo Jezus napolnjuje svojega duhovnika z veseljem. Neredko se zgodi, da nekateri na svoji poti postopoma končajo v “služenju sebi”, iščejo moč, časti in sloves, padejo v zanko karierizma, posvetnosti, ljubosumja, nečimrnosti ... Ljubezen do Boga in do Cerkve na ta način postane le pretveza za samopoveličevanje.«
Papež se je ob koncu govora zahvalil rektorjem za obisk in služenje Cerkvi: »Vaša naloga ni lahka, a spodbujam vas, da vztrajate z zaupanjem in upanjem, pod vodstvom Svetega Duha in zaščito Device Marije.«
