Sveti oče: Prosper Guéranger in liturgija kot jezik Cerkve ter izraz vere

Vatican News

Prosper Guéranger je živel v 19. stoletju (4. april 1805 – 30. januar 1875) v Franciji. Leta 1837 je ustanovil Kongregacijo Solesmes benediktinskega reda ter postal njen generalni predstojnik in opat samostana svetega Petra v francoskem kraju Solesmes.

Sveti oče izrazi svojo naklonjenost in bližino vsem, ki so svoje življenje posvetili hoji po sledeh tega služabnika Cerkve ali si prizadevajo k širšemu poznavanje njegovega življenja in dela.

Spomni, da so prejšnji papeži izpostavljali različne vidike Guérangerjeve karizme, ki jo je prejel za izgradnjo celotne Cerkve: njegovo vlogo obnovitelja benediktinskega samostanskega življenja v Franciji, njegovo liturgično znanje v službi Božjega ljudstva, njegovo gorečo pobožnost do Srca Jezusovega in Device Marije, njegovo prizadevanje za opredelitev dogme o brezmadežnem spočetju in o papeževi nezmotljivosti ter njegove spise v bran svobode Cerkve.

Liturgija kot jezik Cerkve in izraz vere

Papež Frančišek pa želi poudariti dva vidika te karizme, ki ustrezata dvema trenutnima potrebama Cerkve, to sta zvestoba Svetemu sedežu in Petrovemu nasledniku, zlasti na področju liturgije, ter duhovno očetovstvo.

»Guéranger je bil gotovo eden od prvih snovalcev liturgičnega gibanja, katerega lep sad je bila konstitucija drugega vatikanskega koncila Sacrosanctum Concilium. Zgodovinsko, teološko in ekleziološko odkritje liturgije kot jezika Cerkve in izraza njene vere je bilo v središču njegovega prizadevanja, najprej kot škofijskega duhovnika in pozneje kot benediktinskega meniha. To ponovno odkritje je navdihnilo zlasti njegove objave v prid vrnitvi francoskih škofij k enotnosti rimske liturgije in ga spodbudilo k urejanju zvezkov Liturgično leto, da bi duhovnikom in laikom približal lepoto in bogastvo bogoslužja, ki je glavni vir krščanske duhovnosti.«

Guéranger je odločno zatrdil, da je »molitev najbolj prijetna Božjemu ušesu in srcu in zato najmočnejša. Blagor tistemu, ki moli skupaj s Cerkvijo« (Predgovor k Liturgičnemu letu). »Naj torej zgled p. Guérangerja v srcih vseh krščenih prebudi ljubezen do Kristusa in njegove Neveste, pa tudi otroško zaupanje in poslušno sodelovanje cum Petro et sub Petro, da bo Cerkev, zvesta svojemu živemu izročilu, še naprej dvigala “eno in isto molitev, sposobno izraziti njeno edinost” (apostolsko pismo Desiderio Desirevi, 61),« zapiše papež.

Blago in radostno zaupanje v Boga

Drugi pomemben vidik Guérangerjeve karizme, ki ga izpostavi sveti oče, pa je duhovno očetovstvo. »Pozoren na to, kaj Sveti Duh ustvarja v dušah, je Guéranger želel le eno: pomagati jim pri iskanju Boga. Njegovo blago in radostno zaupanje v Boga, ki sta ga oblikovala benediktinsko Pravilo in slavljenje, se je znalo dotakniti src menihov, ki so se zbirali okoli njega, menihinj, ki so črpale iz njegovega nauka, pa tudi moških in žensk, ki so imeli odgovornosti v Cerkvi in družbi, ter zlasti očetov in mater, otrok, malih in ponižnih, ki so iskali njegov duhovni nasvet. Tako v času miru kot v dneh stiske so vsi pri njem našli okrepitev in obnovo vere, čut za molitev in ljubezen do Cerkve. Naj njegov zgled poslušnosti Svetemu Duhu in služenja navdihuje in vodi številne vernike po poteh Gospoda, ki je krotak in v srcu ponižen« (prim. Mt 11,29).«

Sveti oče sklene z molitvijo, da Guérangerjevo delo ne bi prenehalo dajati sadov svetosti v vseh vernih ljudeh in da bi »ostalo tudi živo pričevanje o rodovitnosti samostanskega življenja v srcu Cerkve«.