Papež udeležencem jubileja sveta komunikacij: Vaše delo je delo, ki gradi družbo, gradi Cerkev.
Papež Frančišek
Spontani nagovor papeža Frančiška
Drage sestre in bratje, dober dan! In najlepša hvala, da ste prišli!
V rokah imam govor na devetih straneh. Ob tej uri, ko začne kruliti v želodcu, bi bilo branje devetih strani mučenje. To bom dal prefektu. Naj vam to posreduje. (Ploskanje v dvorani) Vam je všeč?
Želel sem reči samo eno besedo o sporočanju. Sporočati pomeni malo stopiti iz sebe, da drugemu dam nekaj od sebe. In sporočanje ni samo izhod, ampak tudi srečanje z drugim. Znati komunicirati je velika modrost. To je velika modrost. Vesel sem tega jubileja komunikatorjev. Vaše delo je delo, ki gradi; Gradi družbo, gradi Cerkev. Če je resnično, vsem omogoča, da gredo naprej. »Oče, vedno govorim resnico ...« – »Ampak ali si ti resničen? Ne samo stvari, ki jih govoriš, ampak ti, znotraj sebe, v svojem življenju, ali si resničen?« To je tako velika preizkušnja. Gre za sporočanje tega, kar Bog počne s Sinom, in komuniciranje Boga s Sinom in Svetim Duhom. Gre za sporočanje nečesa božanskega. Hvala za to, kar počnete. Najlepša hvala. Zadovoljen sem. In zdaj bi vas rad pozdravil in najprej pa bom podelil svoj blagoslov.
GOVOR SVETEGA OČETA
izročen v branje udeležencem Jubileja sveta komunikacij
25. januarja 2025
Drage sestre in bratje, dober dan!
Zahvaljujem se vam, da vas je veliko prišlo iz številnih različnih držav, od daleč in blizu. Lepo vas je vse videti tukaj. Zahvaljujem se gostom, ki so govorili pred mano – Marii Ressa, Columu McCannu in Mariu Calabresiju, zahvaljujem pa se tudi maestru Utu Ughiju za dar glasbe, ki je eden od načinov komunikacije in upanja.
To naše srečanje je prvi veliki dogodek svetega leta, ki je posvečen, »življenjskemu svetu«, svetu komunikacije. Jubilej obhajamo v težkem trenutku zgodovine človeštva, ko je svet še vedno ranjen od vojn in nasilja, od prelivanja toliko nedolžne krvi. Zato se želim najprej zahvaliti vsem komunikacijskim delavcem, ki tvegajo svoje življenje, da bi poiskali resnico in pripovedovali o grozotah vojne. V molitvi se želim spomniti vseh tistih, ki so žrtvovali življenje v tem zadnjem letu, ki je bilo za novinarje eno najbolj smrtonosnih.[1] V tišini zmolimo za vaše kolege, ki so svojo službo podpisali z lastno krvjo.
Skupaj z vami se želim spomniti tudi vseh tistih, ki so zaprti samo zaradi tega, ker so bili zvesti poklicu novinarja, fotografa, videooperaterja, ker so želeli iti, da bi na lastne oči videli in ker so skušali pripovedovati o tem, kar so videli.[2] Vendar v tem svetem letu, v tem jubileju sveta komunikacije, prosim tiste, ki imajo moč to storiti, da bi osvobodili vse krivično zaprte novinarje. Naj bodo tudi zanje odprta »vrata«, skozi katera se bodo lahko vrnili na svobodo, saj svoboda novinarjev povečuje svobodo vseh nas. Njihova svoboda je svoboda za vsakega izmed nas.
Prosim – kot sem storil že večkrat in kot so pred menoj storili tudi moji predhodniki – naj se brani in zavaruje svoboda tiska in izražanja misli skupaj s temeljno pravico do obveščenosti. Svobodna, odgovorna in pravilna informacija je dediščina znanja, izkušenj in kreposti, za katero je treba skrbeti in jo spodbujati. Brez tega smo v nevarnosti, da ne bomo več ločili resnice od laži; brez tega se izpostavljamo vedno večjim predsodkom in polarizacijam, ki uničujejo vezi družbenega sobivanja in nam preprečujejo ponovno vzpostavitev bratstva.
Poklic novinarja je več kot poklic. Je poklicanost in poslanstvo. Vi, sporočevalci, imate temeljno vlogo za današnjo družbo pri pripovedovanju dejstev in v načinu, kako jih pripovedujete. Vemo: jezik, drža, toni so lahko odločilni, saj ustvarjajo razliko med sporočanjem, ki razvnema upanje postavlja mostove, odpira vrata, in sporočanjem, ki namesto tega povečuje delitve, polarizacije, poenostavljanja resničnosti.
Vaša odgovornost je posebna. Imate dragoceno nalogo. Orodja vašega dela so besede in podobe. Pred njimi pa študij in razmišljanje, sposobnost videti in poslušati; postaviti se na stran odrinjenega, tistega, ki ni ne viden in ne slišan, pa tudi v srcu tistega, ki vas bere, vas posluša, vas gleda, obuditi čut za dobro in zlo ter nostalgijo po dobrem, o katerem pripovedujete in s pripovedovanjem zanj pričujete.
Na tem posebnem srečanju bi rad poglobil dialog z vami. Hvaležen sem, da to lahko storim izhajajoč iz misli in vprašanj, ki sta jih pravkar podelila vaša kolega.
Marija, ti si govorila o pomembnosti poguma za začetek spremembe, ki jo zgodovina zahteva od nas, spremembe, ki je potrebna za premagovanje laži in sovraštva. Res je, da bi začeli spremembe, potrebujemo pogum. Beseda pogum izhaja iz latinskega cor, cor habeo, kar pomeni »imeti srce«. Gre za tisti notranji vzgib, za tisto moč, ki se rojeva iz srca, ki nas usposobi za soočenje s težavami in izzivi, ne da bi nas premagal strah.
Z besedo pogum bi lahko povzeli vsa razmišljanja Svetovnih dni družbenega obveščanja v zadnjih letih, vse do tega, ki nosi včerajšnji datum: poslušati s srcem, govoriti s srcem, varovati modrost srca, deliti upanje srca. V zadnjih letih mi je ravno srce narekovalo vodilno misel našega razmišljanja o obveščanju. Zato bi svojemu pozivu k osvoboditvi novinarjev dodal še drug »klic«, ki zadeva nas vse: klic k »osvoboditvi« notranje moči srca. Vsakega srca! Sprejem tega klica ne zadeva nikogar drugega, kot nas.
Svoboda je pogum za izbiro. Izkoristimo priložnost jubileja, da obnovimo in ponovno odkrijemo ta pogum. Pogum osvoboditi srce tistega, kar ga kvari. Postavimo spoštovanje do najvišjega in najplemenitejšega dela naše človečnosti v središče svojih src in se izogibajmo, da bi ga polnili s tistim, kar gnije in povzroča gnitje. Štejejo odločitve vsakega izmed nas, na primer pri izgonu tiste »gnilobe možganov«, ki jo povzroča zasvojenost z nenehnim brskanjem (scrolling) po družbenih omrežjih, ki jo je Oxfordski slovar opredelil kot besedo leta. Kje najti zdravilo za to bolezen, če ne s skupnimi napori pri usposabljanju, predvsem mladih?
Potrebujemo medijsko pismenost, da bi sebe in druge izobraževali v kritičnem mišljenju; v potrpežljivem razločevanju, potrebnem za spoznanje; ter spodbujanju osebne rasti in aktivne udeležbe vsakega posameznika za prihodnost svojih skupnosti. Potrebujemo pogumne podjetnike, pogumne računalniške inženirje, da se lepota komunikacije ne pokvari. Velike spremembe ne morejo biti posledica množice spečih umov, ampak se začnejo z občestvom razsvetljenih src.
Srce svetega Pavla je bilo takšno. Cerkev danes praznuje njegovo spreobrnjenje. Sprememba, ki se je zgodila v tem človeku, je bila tako odločilna, da ni zaznamovala le njegove osebne zgodovine, ampak zgodovino celotne Cerkve. In Pavlovo preobrazbo je povzročilo osebno srečanje z vstalim in živim Jezusom. Moč, da se podamo na pot preobražajočih sprememb, vedno poraja neposredna komunikacija med ljudmi. Pomislite, koliko moči za spremembe se potencialno skriva v vašem delu vsakič, ko združite realnosti, ki so si – zaradi nevednosti ali predsodkov – nasprotne! Pavlovo spreobrnjenje je prišlo iz luči, ki ga je obdajala, in iz razlage, ki mu jo je pozneje dal Ananija v Damasku. Vaše delo lahko in mora nuditi tudi to storitev: iskanje pravih besed za tiste žarke svetlobe, ki lahko zadenejo srce in nam omogočijo, da vidimo stvari drugače.
In tu bi se rad navezal na temo preobražajoče moči pripovedovanja, pripovedi in poslušanja zgodb, kot je poudaril Colum. Vrnimo se za trenutek k Pavlovemu spreobrnjenju. Apostolska dela o tem dogodku pripovedujejo trikrat (9,1-19; 22,1-21; 26,2-23), a jedro vedno ostaja Savlovo osebno srečanje s Kristusom; spreminja se način pripovedovanja, nespremenjena pa ostaja temeljna in preobražajoča izkušnja.
Pripovedovanje zgodovine je povabilo k izkušnji. Ko so prvi učenci pristopili k Jezusu in ga vprašali: »Učenik, kje stanuješ?« (Jn 1,38), ni odgovoril s svojim domačim naslovom, ampak je rekel: »Pridite in poglejte« (v. 39).
Pripovedi razkrivajo, da smo del živega tkiva; preplet niti, s katerimi smo med seboj povezani.[3] Niso vse pripovedi dobre, a tudi te je treba povedati. Zlo je treba videti, da bo odrešeno. Pripovedovati ga je potrebno na prav način, da ne okvari krhke niti sožitja.
Ob tem jubileju zato ponovno pozivam vas, ki ste tukaj zbrani, in komunikatorje po vsem svetu: pripovedujte tudi zgodbe upanja, zgodbe, ki hranijo življenje. Naj bo vaše pripovedovanje tudi pripovedovanje upanja. Ko pripovedujete o zlu, puščajte prostor za možnost zašitja raztrganega, za dinamiko dobrega, ki lahko popravi, kar je razbito. Sejajte vprašanja. Govoriti o upanju pomeni videti skrite drobtinice dobrega tudi takrat, ko se zdi, da je vse izgubljeno; pomeni dovoliti upati tudi proti vsemu upanju.[4] To pomeni opaziti poganjke, ki se pojavijo, ko je zemlja še prekrita s pepelom. Govoriti o upanju pomeni imeti pogled, ki spreminja stvari, jih naredi, da postanejo to, kar bi lahko, kar bi morale biti. To pomeni storiti, da stvari gredo proti svojemu namenu.
To je moč zgodb. In k temu vas spodbujam: pripovedujte o upanju, ga podelite. To je – kot bi rekel sv. Pavel – vaš »dober boj«.
Hvala, dragi prijatelji! Iz srca blagoslavljam vse vas in vaše delo. In prosim, ne pozabite moliti zame.
[1] Po letnem poročilu Mednarodne federacije novinarjev, jih je več kot 120.
[2] Po Novinarji brez meja jih je več kot 500. V nekem sporočilu za javnost, ki je bilo objavljeno konec leta 2024, Novinarji brez meja poudarjajo, da “zapor ostaja eno najbolj priljubljenih sredstev pri teistih, ki izpodkopavajo svobodo tiska.”.
[3] Prim. Da boš lahko pripovedoval in zapisal v spomin (prim. 2 Mz 10,2). Življenje piše zgodbo. Poslanica za 54. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, 2020.
[4] S krotkostjo delite upanje, ki je v vaših srcih. Poslanica za 59. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, 2025.
