Papež ob koncu tedna molitve za edinost kristjanov: V Jezusu je upanje vedno mogoče
Vatican News
Homilija papeža Frančiška
Jezus pride na dom svojih prijateljic Marte in Marije, ko je njun brat Lazar že štiri dni mrtev. Zdi se, da je vsako upanje izgubljeno; do te mere, da prve Martine besede izražajo njeno žalost in obžalovanje, ker je Jezus prišel pozno: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl« (Jn 11,21). Hkrati pa Jezusov prihod v Martinem srcu prižge luč upanja in jo privede do izpovedi vere: »A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosiš« (v. 22). Gre za tisto držo, ko pustimo vrata vedno odprta, nikoli zaprta. In Jezus ji ne oznani vstajenja od mrtvih samo kot dogodek, ki se bo zgodil ob koncu časov, ampak kot nekaj, kar se dogaja že v sedanjosti, saj je On sam vstajenje in življenje. In nato ji zastavi vprašanje: »Veruješ to?« (v. 26).
Zaustavimo se tudi ob tem: »Veruješ to?« Gre za vprašanje, ki je kratko, a zahtevno.
To nežno srečanje med Jezusom in Marto, o katerem smo slišali v evangeliju, nas uči, da tudi v trenutkih potrtosti nismo sami in lahko še naprej upamo. Jezus podarja življenje, tudi ko se zdi, da je vse upanje izginilo. Po boleči izgubi, bolezni, grenkem razočaranju, izdaji ali drugih težkih izkušnjah se lahko upanje zamaje; toda čeprav lahko vsak izmed nas doživi trenutke obupa ali sreča osebe, ki so izgubile upanje, pa nam evangelij pravi, da se z Jezusom upanje vedno znova rodi, saj nas On vedno dvigne iz pepela smrti, nam da moč, da nadaljujemo pot, da začnemo znova.
Dragi bratje in sestre, nikoli ne pozabimo: upanje ne osramoti; upanje nikoli ne osramoti. To je pomembno tudi za življenje krščanskih skupnosti, naših Cerkva in naših ekumenskih odnosov. Včasih nas premaga napor, obupani smo zaradi rezultatov naših prizadevanj, zdi se nam, da sta tudi dialog in sodelovanje med nami brezupna, skoraj obsojena na smrt; in zaradi vsega tega doživljamo enako tesnobo kot Marta; toda Gospod prihaja. Ali to verujemo? Ali verujemo, da je On vstajenje in življenje? Da sprejema naše napore in nam vedno daje milost, da skupaj nadaljujemo pot? Ali to verujemo?
To sporočilo upanja je v središču jubileja, ki smo ga začeli. Apostol Pavel, čigar spreobrnjenja h Kristusu se danes spominjamo, je kristjanom v Rimu zatrdil: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Vsi smo prejeli istega Duha in to je temelj naše ekumenske poti. Duh je tisti, ki nas vodi po tej poti, in ne praktične stvari, da bi se bolje razumeli. Ne, obstaja Sveti Duh in mi se moramo pustiti voditi temu Duhu.
In to jubilejno leto upanja, ki ga obhaja katoliška Cerkev, sovpada z obletnico, ki je zelo pomenljiva za vse kristjane: 1700. obletnico prvega velikega ekumenskega koncila, nicejskega koncila. Ta koncil se je zavzemal, da bi ohranil edinost Cerkve v zelo težkem trenutku in koncilski očetje so enoglasno potrdili veroizpoved, ki jo številni kristjani še danes molijo vsako nedeljo med evharistijo. Gre za skupno izpoved vere, ki presega vse razdeljenosti, ki so skozi stoletja ranile Kristusovo telo. Obletnica nicejskega koncila torej predstavlja leto milosti, priložnost za vse kristjane, ki molijo isto veroizpoved in verujejo v istega Boga: ponovno odkrijmo skupne korenine vere, ohranjajmo edinost! Vedno naprej! Gre za enost, ki si jo vsi želimo. Na misel mi prihajajo besede velikega pravoslavnega teologa Zizioulasa, ki je dejal: »Jaz vem za datum, ko bo prišlo do polne edinosti: dan po poslednji sodbi. Do takrat pa moramo hoditi skupaj, delati skupaj, moliti skupaj, ljubiti skupaj. In to je zelo lepo.
Dragi bratje in sestre, vera, ki jo delimo, je dragocen dar, vendar pa je tudi izziv. Obletnice namreč ne smemo obhajati samo kot »zgodovinski spomin«, ampak tudi kot zavzetost, da bomo pričevali o vedno večjem občestvu med nami. Poskrbeti moramo, da ne bo šla mimo, da bomo gradili trdne vezi, da bomo gojili medsebojno prijateljstvo in bomo tkalci občestva in bratstva.
V tem tednu molitve za edinost kristjanov lahko obletnico nicejskega koncila živimo tudi kot povabilo k vztrajanju na poti k edinosti. Božja previdnost je, da se bo letos velika noč obhajala na isti dan po gregorijanskem in julijanskem koledarju, prav v času te ekumenske obletnice. Ponovno pozivam, naj to sovpadanje služi kot spodbuda vsem kristjanom, da bi naredili odločilen korak k edinosti glede skupnega datuma velike noči (prim. Spes non confundit, 17). Katoliška Cerkev je pripravljena sprejeti datum, ki ga vsi želijo.
Hvaležen sem metropolitu Polikarpu, ki predstavlja ekumenski patriarhat, nadškofu Ianu Ernestu, ki predstavlja anglikansko skupnost in zaključuje svoje dragoceno služenje, za katero sem mu zelo hvaležen, ter predstavnikom drugih Cerkva, ki so prisotni pri tej večerni hvalni daritvi. Pomembno je moliti skupaj in vaša navzočnost tukaj ta večer je vir veselja za vse. Prav tako pozdravljam študente, ki jih podpira Odbor za kulturno sodelovanje s pravoslavnimi Cerkvami pri Dikasteriju za pospeševanje enosti med kristjani, udeležence študijskega obiska Ekumenskega inštituta Bossey pri Ekumenskem svetu cerkva ter mnoge druge ekumenske skupine in romarje, ki so prišli v Rim na to slovesnost. Zahvaljujem se pevskemu zboru, ki ustvarja lepo molitveno vzdušje. Da bi mogel vsak izmed nas, tako kot sveti Pavel, najti svoje upanje v učlovečenem Božjem Sinu in ga ponuditi drugim: povsod tam, kjer je upanje ugasnilo, kjer so bila življenja ranjena ali so srca preplavile nesreče (prim. Homilija med odprtjem svetih vrat in sveto mašo na sveti večer, 24. december 2024).
V Jezusu je upanje vedno mogoče. On podpira tudi upanje na naši skupni poti k Njemu. Tako se torej vrača vprašanje, zastavljeno Marti in nocoj namenjeno nam: »Veruješ to?« Ali verujemo v občestvo med nami? Ali verujemo, da upanje ne osramoti?
Drage sestre, dragi bratje, to je čas, da potrdimo svojo izpoved vere v edinega Boga ter v Jezusu Kristusu najdemo pot edinosti. Medtem ko pričakujemo, da bo Gospod »prišel v slavi sodit žive in mrtve« (prim. Nicejska veroizpoved), se nikoli ne naveličajmo pred vsemi ljudstvi pričevati edinorojenega Božjega Sina, ki je vir vsakega našega upanja.
