Papež argentinskim duhovnikom: Skrbeti za notranje življenje

Vatican News

Sveti oče se je v govoru, ki ga je izročil v branje, navezal na argentinskega duhovnika Joséja Gabriela del Rosario Brochera (1840-1914). Zaupana mu je bila župnija na obsežnem ozemlju brez infrastrukture. Tu se je v celoti posvetil najrevnejšim ljudem ter gradil cerkve, šole in ceste, pozneje pa med obiskovanjem bolnikov zbolel za gobavostjo. Kot duhovnik je primeren lik za vse, ki se pripravljajo »na težak boj za evangelij«.

»Odločno moramo prevzeti to duhovniško identiteto, se zavedati, da naša poklicanost ni nek dodatek, sredstvo za doseganje drugih ciljev, čeprav pobožnih, kot je na primer rešitev samega sebe. Nikakor ne. Poklicanost je Božji načrt v našem življenju, to, kar Bog vidi v nas, kar premika njegov pogled ljubezni, upal bi si reči, da je to na neki način ljubezen, ki jo ima do nas, in v tem je zakoreninjeno naše pravo bistvo,« poudarja papež.

Brochero je lepo pojasnil, kaj pomeni sprejeti »cerkveno kariero« – izraz, ki papežu sicer ni všeč, a kot ga razume Brochero je podoben pojmovanju svetega Pavla (prim. 2 Tim 4,7). Takole pravi: delati za dobro bližnjega vse do zadnjega trenutka svojega življenja, popolnoma podariti samega sebe, po bratu se darovati Bogu, razdajati se za evangelij; hkrati pa se boriti proti sovražnikom duše. To pomeni skrbeti za notranje življenje in ponižno ohranjati živi ogenj.

Pomembna poteza duhovništva je »duhovniško bratstvo«. Najprej s škofom, zatem pa z brati duhovniki, s katerimi želi deliti vse, kar ima, jih vabi, naj ga z zaupanjem opominjajo, kot jih on opominja z odkritostjo, pri čemer jih prosi, naj živijo življenje globoke pobožnosti, s pogostim spovedovanjem »tako z enim kot z drugim«, da bi si delili vse življenje, tako materialno kot duhovno in apostolsko. Ob koncu papež izpostavil še evharistijo, ki je Brochero kljub svojemu zelo napornemu delu, ni nikoli nehal obhajati.