400 let Misijonske družbe. Papež: Služiti Kristusu v ubogih in prenoviti Cerkev našega časa

Vatican News

»Upam, da bo praznovanje četrte stoletnice poudarilo Vincecijevo razumevanje služenja Kristusu v ubogih za prenovo Cerkve našega časa, v misijonski hoji za Kristusom in v nudenju pomoči potrebnim in zapuščenim na številnih periferijah našega sveta ter na obrobju površinske kulture “uporabi in odvrzi”,« zapiše papež Frančišek in izpostavi pomembno vlogo vincencijanske družine v Cerkvi in njihovega misijonskega služenja ubogim. »Molim, da bi bila ta pomembna obletnica priložnost za veliko veselje in obnovljeno zvestobo pojmu misijonarskih učencev, ki temelji na posnemanju Kristusove ljubezni do ubogih.«

Poistovetenje z revnimi in ubogimi

Sveti oče najprej spomni na začetke Misijonske družbe: »Začetki vaše kongregacije koreninijo v globoki osebni izkušnji svetega Vincencija Pavelskega, v “ognju ljubezni”, ki je gorel v srcu učlovečenega Božjega Sina in ki ga je vodil k poistovetenju z revnimi in odrinjenimi. Zaradi pomanjkanja pastoralne oskrbe na francoskem podeželju se je v začetku leta 1617 odločil, da bo organiziral misijone, v katerih se bo nudilo osnovni katehetski pouk in spodbujalo vrnitev k zakramentom. Te sanje je uresničil osem let pozneje, ko je 17. aprila 1625 ustanovil Misijonsko družbo.«

V prvih sedmih letih delovanja so duhovniki in bratje kongregacije opravili 140 misijonov. Med letoma 1632 in 1660 so misijonarji glavne hiše v Parizu organizirali še 550 misijonov. Od leta 1635 dalje se je z ustanavljanjem skupnosti zunaj Pariza začelo še več sto misijonov. Po papeževih besedah »ta izjemna širitev priča o verski in misijonski plodnosti duhovniške gorečnosti svetega Vincencija in njegovi želji po spreobračanju src in misli h Kristusu«.

Revolucionarna oblika ženske redovne skupnosti

Vincencij je kmalu spoznal, da mora biti karitativno delo dobro organizirano. Ženske so bile prve, ki so sprejele ta izziv. Leta 1617 je v župniji Châtillon ustanovil prvo od »bratovščin krščanske ljubezni«, ki kot mednarodna družba krščanske ljubezni ali vincencijevi prostovoljci deluje še danes. Leta 1633 je skupaj s sveto Luizo de Marillac ustanovil revolucionarno obliko ženske skupnosti, »hčere krščanske ljubezni«. »Do takrat so redovnice živele v samostanih, hčere ljubezni pa so bile poslane na pariške ulice, da bi služile bolnikom in revnim. Ta novost je v naslednjih stoletjih obrodila sadove v obliki pravega razmaha ženskih verskih skupnosti, ki so se posvečale delom apostolata.«

Formacija duhovnikov

Od leta 1628 dalje se je Misijonska družba na prošnjo škofa iz Beauvaisa začela posvečati tudi formaciji duhovnikov. To delo, tako potrebno za reformo in prenovo Cerkve v Franciji 17. stoletja, je raslo in cvetelo. Do svetnikove smrti je bilo ustanovljenih dvajset semenišč, 12.000 mladih fantov pa se je udeležilo priprav na duhovniško posvečenje. Sveti Vincencij je bil prepričan o pomembnosti te »visoke in vzvišene službe«, ki naj bi postala značilnost kongregacije.

Bogata razvejenost vincencijanske družine

Sveti oče zatem izpostavi pomembnost duhovne dediščine, apostolske gorečnosti in pastoralne oskrbe, ki jo je sveti Vincencij Pavelski posredoval vesoljni Cerkvi. Spomni na dolg seznam tistih, ki so skozi stoletja junaško živeli vincencijansko duhovnost.

»Vincencijanska družina še danes hodi po sledeh svojega ustanovitelja in nadaljuje s deli krščanske ljubezni, se loteva novih misijonov ter pomaga pri formaciji duhovnikov in laikov.« Vincencijansko družino danes sestavlja več kot 100 vej duhovnikov, bratov, sester in laikov. Družba svetega Vincencija Pavelskega, ki jo je leta 1833 ustanovil blaženi Frédéric Ozanam, je postala »izjemna sila dobrega v služenju ubogim«, saj ima več sto tisoč članov po vsem svetu.

Razcvet Družbe tudi v današnjem času

Misijonska družba trenutno doživlja nove znake rasti. Mlajše province, zlasti v Aziji in Afriki, kjer so poklici v Družbo v razcvetu, so se odzvale klicu in začele misijone v drugih državah. Družba se še naprej loteva tudi novih ustvarjalnih del med ljudmi v stiski. Papež omeni zlasti Zavezo vincencijanskih družin z brezdomci, mednarodno pobudo za zagotavljanje cenovno dostopnih stanovanj za brezdomce po zgledu Vincencija Pavelskega, ki je svoje delo z njimi začel leta 1643 in v Parizu zgradil trinajst hiš za revne. Pobudo nameravajo razvijati v državah, kjer so prisotni vincencijanci, in zgraditi še več hiš ter tako preseči prvotni cilj nastanitve 10.000 oseb.

Služiti Kristusu v ubogih, da bi tako prenovili Cerkev našega časa

»Ni dvoma, da štiri stoletja po ustanovitvi Misijonske družbe, karizma svetega Vincencija Pavelskega še naprej bogati Cerkev z različnimi apostolati in dobrimi deli celotne vincencijanske družine,« poudarja papež Frančišek. »Upam, da bo praznovanje četrte stoletnice poudarilo Vincecijevo razumevanje služenja Kristusu v ubogih za prenovo Cerkve našega časa, v misijonski hoji za Kristusom in v nudenju pomoči potrebnim in zapuščenim na številnih periferijah našega sveta ter na obrobju površinske kulture “uporabi in odvrzi”. Prepričan sem, da lahko zgled svetega Vincencija na poseben način navdihuje mlade, ki so s svojim navdušenjem, velikodušnostjo in skrbjo za gradnjo boljšega sveta poklicani biti drzne in pogumne priče evangelija med svojimi vrstniki in kjer koli so (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Christus vivit, 178).«

Življenje in delo oblikovati v skladu s ponižnostjo in apostolsko gorečnostjo

Papež »z veliko naklonjenostjo« zagotavlja vsem duhovnikom in bratom Misijonske družbe »svojo posebno bližino v molitvi med jubilejnim letom«: »Molim, da bi po navdihu svojega ustanovitelja še naprej oblikovali svoje življenje in delo v skladu s spodbudo k ponižnosti in apostolski gorečnosti, ki jo je namenil prvim članom kongregacije: “Pogumno se torej, bratje, z obnovljeno ljubeznijo posvetimo služenju ubogim, pri tem pa iščimo ravno tiste najbolj uboge in zapuščene. Priznajmo pred Bogom, da so oni naši gospodje in gospodarji in da nismo vredni, da bi jim nudili svoje ponižne usluge” (Vincencij Pavelski o ljubezni do ubogih, januar 1657).«